NA TEJ STRANI BOSTE NAŠLI:
-Povzetke treh del: "Bedni ljudje", "Dvojnik", "Netočka Nezvanova" z nekaterimi fragmenti iz teh istih del.
-Moje preference pri Dostojevskem
To je njegov vstop v visoko literaturo, resno književnost. Roman v obliki pisem, v katerem je najti nekoliko komike. Dopisujeta si priletni Makar Aleksejevič in krepostna Varvara Aleksejevna. On je nedvomno zaljubljen vanjo, to pa prekriva s čustvom očetovske skrbi. Oba sta rahlo omejena, prezirata 'preveč svobodno mišljenje', on je podobben Gogoljevem Akakiju Akakijeviču (nekoč ko bere novelo Plašč in se ujezi na Gogolja, češ, da nima nobene pravice stikati po njegovem privatnem življenju in o njem celo pisati). Začnejo se širiti govorice, katerih ju je groza, Aleksejevič pa nekajkrat krepko pogleda v kozarec, česar se ona sramuje. Tudi finančno obuboža zaradi nje. Ona ga sicer kara, bonbončke pa le sprejme. Potem ona dobi ponudbo za poroko, kar bi koristilo tako njej za čast kot ženinu za gospodinjstvo, in- sprejme. On nekaj časa še vzdrži v vlogi, češ da je srečen zanjo, potem pa izpove svoja prikrita čustva do nje v zadnjem pismu. Toda prepozno, nje več ni na tem naslovu.
- Ona: " V svojih najlepših trenutkih sem, sama ne vem zakaj,
zmeraj žalostna".
- On: "Jaz nimam rad, ljuba moja Varjinka, če se otrok zamisli;
neprijetno je gledati".
- Ona: "…nesreča je nalezljiva bolezen. Nerečni in bedni se morajo ogibati drug drugega, da se ne bi še bolj okužili."
Dvojnik
Petrovič Goljadkin je dolgočasni uradnik, katerega lastnost je, da se zapleta v besede in okoliši, tako da ga nihče ne razume. Venomer spletkari v svoji glavi in videva namišljene zarote proti sebi. Domišlija, ki je ne razloči od realnosti, mu pravi, da se vse dogaja na očeh vseh in tako vsi vedo, kdo je proti njem v tem trenutku. Zato ko govori, predpostavlja, da sogovorec ve za te stvari. Seveda ne ve, in ko ga povpraša, naj razloži, o čem teče beseda, se stvari le še bolj zapletajo. Goljadkin spet spominja na Gogoljevega Akakija. Neroden, nespreten v socialnih komunikacijah, nima občutka za družbeno sprejemljivost dejanj, čeprav mu spodobnost in čast pomenita vse, Emfatizirana romantika, ki daje na grotesknost (tu se kaže modernizem), katere objekt je lepo, nedosegljivo dekle.
Nekega dne na ulici, potem ko se je osramotil na neki zabavi, kamor ga niso povabili, in se je naskrivaj vtihotapil, da bi zaplesal z dekletom večera (nahitro so ga, okorneža, ki je spravil v zadrego vso dvorano, odpravili ven), je srečal svojega dvojnika. Naslednji dan ga je srečal v svoji pisarni, izmikal je pogled. Povedali so mu, da je to pač neko čudno naključje, da je pač imel brata in tega ni vedel. Po službi ga je Dvojnik ogovoril, Goljadkin ga je povabil domov in okadila sta se kot brata, Goljadkin je v njem našel prijatelja, ki ga nikdar ni imel. V stanju pijanost je izblebetal marsikakšno pikro na račun urada. Nasledji dan ga Dvojnik ne pozna več. Še več; obrne se proti njemu, krade mu akte, prilizuje se predstojnim in mu namerno uničuje ugled. Kasneje vidi, da mu je načrtno prevzel vse službene kolege, naklonjenost predstojnih, osebnega služabnika in vse obrnil proti njemu. Javno brije norce iz njega, starega tepca. Je ambiciozen, spreten, manipulativen, brezobziren in zna uživati. Je antipol Goljadkina. Potem stari Goljadkin prosi za premirje. Oni (začuda, saj se je prvič grdo ponorčeval iz takšne ponudbe) sprejme. Dobi pismo od ljubljene, da naj jo ugrabi in bosta pobegnila. Kolikor je že bil romanitka, sedaj se vstraši in razmišlja, da ne bi ona slučajno hotela nežnost in drugih nespodobnosti od njega. Da bi morala krepostna ženka kuhati doma pri starših. Peljejo ga (starega) na zabavo, kjer so vsi ganjeni nad svojo zmoto o njem. Potem sede v kočijo, ki odpelje. Vsi mu mahajo. Nenadoma se ovede, da ga konji vodijo po neznani puščobni in mračni cesti. Poleg sebe zagleda dve ognjeni oči. Krestjan Ivanovič, zdravnik. Srečal ga je na začetku povessti, ko mu je zdravnik priporočil, temeljito preobrazbo, da naj v nekem smislu celo prelomi svoj značaj. Pravi (pisatelj), da je to drugi, ne pravi. Goljadkin se opravičuje, da mu nič ni.
- Doktor reče: "Vi dobite zastonj stanovanje, kurjavo, Licht in postrežbo, čeprav si niste zaslužili." Nj. glas se razleža kot obsodba. Naš junak krikne in se prime za glavo. Joj! To je tako že dolgo slutil.
Povest o deklici, ki je imela nenavadno strast, lakoto po ljubezni. Sprva do očeta violinista, želela je, da umre mama, ki ga je delala nesrečnega, kradla je denar, da se je on lahko zapijal. Ko umre, se preseli v hišo očetovega dobrotnika, kjer sreča Katjo, svojo vrstnico. Začuti noro, gorečo, predano, vdano ljubezen do nje. Katja je igriva, živahna, bistra, lepa deklica, nasprotno je Netočka pasivna in zmeraj objokana. Sprva je Katja ne mara, ker je Netočka slabotna. Pozneje jo vzljubi in ponoči se goreče poljubljata in si priznavata svojo ljubezen. Na silo ju ločijo. Spet gre v drugo družino, tu spozna navidezno krepostnico, ki je zagrešila zakonolom v mladosti in zato z možem, ki ji je edini oprostil, še danes nista pristna. Sramujeta se drug drugega.
Konec je nejasen. Mož je besen na dekle, ker misli, da prešuštvuje, žena pa je nanjo ljubosumna, hkrati jo pa ljubi.Moje preference pri Dostojevskem
Najbolj všeč mi je bilo delo "Zločin in kazen". Všeč mi je bil tudi "Srečelovec". Nekoliko manj "Bratje Karamazovi"; najboljši del mi je bil tam, kjer Ivan razmišlja o Bogu (ki pride nazaj na zemljo) in o tem, kako vse božje kraljestvo ni vredno enega otroka, ki joče. Raje imam njegova "lahkotno ironična" dela kot resna in modernistična. Na zadnje sem prebrala "Zapiski iz podpodja", kar pa je manj dinamično kot ostala dela, ki sem jih prebrala od njega.
Povej, kaj sam/a meniš o Dostojevskem!
 |
 |
 |
|
 |
|
 |
|
 |