Make your own free website on Tripod.com

 

 

 

TUKAJ BOSTE NAŠLI:

-Povzetek dela: "Uvod v metafiziko" z označenimi fragmenti, ki so meni še zlasti všeč

M. Heidegger: UVOD V METAFIZIKO - povzetek in fragmenti

*Fragmenti, ki so mi zlasti všeč, so natisnjeni z rdečo.

 

UVOD

Tekst nastal kot podlaga za predavanja 1934/35.
Heidegger (1889-1979) se je poslovil od angažmiranja v
nacionalsocialistični revoluciji. "Zakaj je bivajoče in ne raje nič?" je izvorno Leibnitzovo vprašanje; Heidegger ga razvije v vprašanje, zakaj se metafizika sprašuje le po bivajočem, za bit kot bit, za bit, ki ni nič bivajočega, pa ostaja slepa in gluha. Še kasneje se Heidegger od razumevanja biti obrne k biti kot biti. "Šele iz biti same, ne iz razumetja biti, le-to utemeljiti kot tisto najbolj vprašanja vredno!" Uvod v metafiziko je korak na poti k temu obratu.


I. TEMELJNO VPRAŠANJE METAFIZIKE.

"Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič?" Kdaj se to vprašanje dogodi? V obupu, vrisku srca, dolgčasu (ki je odsotnost obeh prejšnjih). Ni vprašanje, ki ga sprašujemo naprej, je pa prvo po rangu; zaradi treh atributov.
Vse, kar ni nič, pade vanj. -Zato je najizvornejše.
Išče temelj (Grund) za bivajoče. -Zato najgloblje.
Preskoči to, kar v vprašanju vprašujemo, nazaj k vpraševanju samem -"zakaj ta zakaj?" (odskakuje, er-springt. iz-vira iz lastnega temelja). -Zato je najizvornejše.

Bivajoče je bilo pri Grkih imenovano "fisis" (prevajamo z "narava", zoperstavljamo pa mu psihično- napačno, to vse je spadalo pod grški fisis; zoperstavljali so mu pa "thesis"-postava in "nomos"- zakon). Dejansko pa označuje vznikajoče- zadržujoče se (trajajoče) vladanje. Fisis je na-stajanje, vzpostavljanje iz skritega in upostavljanje tega skritega. Fisis se zoži po nasprotju s "tehne"- vednost, pridobivanje, pro-izvajanje.

Mi sprašujemo torej "zakaj sploh je bivajoče..." Sprašujemo, zakaj je bivajoče iztrgano možnosti ne-biti, zakaj se stalno ne ruši vanjo? Odslej bivajoče v tem vprašanju niha od ne-biti k biti. Sprašujemo po temelju nihanja bivajočega, iz česar izhaja, da nobeni stvari ne moremo popolnoma pripadati, niti samim sebi ne; in vendar je tu-bit vselej že moja. (*Tu-biti pripada razumevanje biti; ni le moja, je ona sama iz bistvene odnosa do biti sploh.)
Bivajoče lahko razumemo v dveh ozirih: kot "oisia", to kar je vsakokrat bivajoče. Ta pomen meni "ta onta" (entia). V dugem pomenu pa "to on" označuje to, kar obenem napravi, da je to imenovano bivajoče, tisto, kar tvori bit.; bivajočno, bit. Ta pomen meni "to einai" (esse).
Če se poglobimo v temeljno vprašanje, uvidimo, da vprašujemo bivajoče gelde na njegovo bit, po biti bivajočega. Vendar kako naj najdemo bit bivajočega, ko še ne vemo, kaj je bit? Zato si postavimo pred-vprašanje: "Kako je z bitjo?".
Sprva se zdi, da biti bivajočega ne moremo nikjer pristno zajeti. Pa vendar, če bivajočemu sploh kaj pripada, je to njegova bit. Zdi se nam, da segamo v prazno, bit, ki jo zajemamo, je skoraj enaka nič. Soočiti se moramo s tem, da smo izpadli iz tega, kar nam beseda "bit" govori; le zato ta beseda ne zadeva ničesar več. Bit ni le beseda brez pomena, kot se nam je zdelo.
Zakaj se nam danes tako dozdeva? Gospodarsko izkoristljiv je postal sleherni kotiček zemeljske oble, vsak poljuben pripetljaj na slednjem poljubnem kraju ob vsakem poljubnem trenutku je postal poljubno hitro dostopen. Dogodeva se mračenje sveta. Bistvene zgode tega so: beg bogov, uničevanje Zemlje, pomasovljenje človeka, prednost povprečnega. Omračitev sveta skriva v sebi slabljenje duha. Vse stvari so prišle na isto raven, na površino, podobne slepemu ogledalu, ki ničesar več ne zrcali, odseva (včasih se je k človeku vračalo iz globin bistveno in mu dopustilo delovati v skladu z rangom). Prevladujoča dimenzija je postala dimenzija razširjenosti in števila. Moči ne pomeni več trošenja iz perobilja ampak je splošno naučljivo, povezano z določeno stopnjo znoja in rutinerstvom. Kvantitativno je preskočilo v lastno kvaliteto.
Slabljenje duha se kaže tudi v smislu zmotnega tolmačenja. 1. Duh se je pretolmačil v inteligenco, razumetje, presojo (vse zgolj-ostroumno je le videz duha in zastiranje lastnega manka). 2. Duh kot orodje; lepota telesa, moč drznost temeljijo na (ne)moči duha -ta je zmeraj prvo in zadnje, ne pa le nepogrešljivo tretje. 3. Duhovni svet postane "kultura", veljavnostna merila proizvajanja in uporabe pa imenujeno "vrednote" (tehn.-praktično razlaganje znanosti celo razglaša znanost kot kulturno vrednoto- v resnici pa od znanosti ne more izhajati obujaje duha, ona sama ga je potrebna). 4. Duh kot inteligenca ali kultura postaneta predmeta za okras.
Duh je izvorno uglašena, vedoča odločenost za bistvo biti. Opolnomočenje sil bivajočega je duh. Zato je vpraševanje po bivajočem je temeljni pogoj obuditve duha. Kjer vlada duh, postane bivajoče kot tako bolj in bolj bivajočno.
Hkrati je s slabljenjem duha izrabljena in iztrošena govorica nasploh. Vendar praznina besede "bit" ni le posamezen primer te iztrošenosti, temveč je porušen odnos do biti kot take pravi razlog za celotno naše napačno razmerje do govorice. Vprašanje o biti se bo sprepletlo z vprašanjem o govorici, ki jo odnos naroda do biti utemeljuje. Preko preučevanja govorice bomo se skušali približati grškemu dojetju biti.


II. O GRAMATIKI IN ETIMOLOGIJI BESEDE "BIT"

1. Gramatika
Bistvo in bit govorita v govorici.
Vprašanje, ali je praoblika besede nome (substantivum) ali verbum, se pokriva z vprašanjem, katera je izvorna narava upovedovanja in govorjenja. Za sedaj se bomo omejili na obliko, ki pri oblikovanju verbalnega substantiva tvori prehod, na infinitiv. ("Das Sein" -bit, bitje npr. je v nemščini verbalni substantiv, glagolnik, ki izhaja iz infinitiva "biti"). Eklysis pomeni padanje, prevešanje, odmik od vzravnanega stanja. To v sebi vzravnano tu-stanje in ostajanje v stanju pa Grki razumejo kot bit. Stalnost, obrzdana z mejo, posedovanje-sebe, v čemer se vzdržuje to stalno, je bit bivajočega (ki bivajoče šele napravi kar je v razliki do ne-bivajočega). Priti do stanja, postaviti se, pomeni: izboriti si mejo, ob-mejiti se. Zato je temeljna značilnost bivajočega "to telos", ki ne pomeni cilja ali namena, temveč konec. Meja in konec sta to, s čimer bivajoče začne biti. To, kar se za-mejuje, ima obliko, "morfe". Grško razumljena oblika ima svoje bistvo v vznikajočem sebe-pro-izvajanju-v-mejo.
Bit Grkom pomeni v temelju prisotnost. To vladanje je ne-prevladano pri-sostvovanje, v katerem prisostvujoče bistvuje kot bivajoče. To vladanje izstopi iz skritosti šele, ko si sebe pribori kot svet. Šele prek sveta bivajoče postane bivajočno.
Svet postaja iz raz-pora, polemosa (ta enotnosti ne cepi ali ruši, jo tvori, je zbir -logos; logos in polemos sta isto). Tako bivajoče postane bivajočno. Kjer boj izostane, bivajoče sicer ne izgine, toda svet se odvrne. Bivajoče ni več branjeno (tj. varovano kot tako). Postane zgolj najdeno, najdba, to gotovo, dokončano in kot tako vsakomur razpoložljivo, navzoče, v njem svet ne sveti. Bivajoče postane predmet za preučevanje... Sicer bivajoče še vedno je. Njegovo vrvenje je glasnejše in bolj razširjeno kot kdaj koli prej; toda bit se je umaknila iz njega.

Za Grke "bit" pomeni stalnost v dvojnem smislu:
1.Stanje-v-sebi kot na-stajajočno (fisis), 2.kot tako pa stanovitno, o-stajajočno (oisia). Ne-bit Grkom torej pomeni iz-stopiti iz take v sebi na-stale stalnosti "existasthai" ("ek-sistirati") Grkom pomeni ravno ne-biti.
Če podrobneje pogledamo infitiv besede, vidimo, da se je izgubil prvoten pomen, ničesar več ne pove o sebi sami ali svojih odklonih, v njem nastopi nek manko. S pretvorbo infinitiva "biti" v verbalni substantiv "bit" (bit postavimo kot trdno stoječ predmet), se praznina še utrdi in popredmeti. Beseda postane ime, ki imenuje nekaj nedoločenega.

2. Etimologija
Trije koreni, trije pomeni: živeti, vznikati, trajati (sein, bin, wesen, war...).
Etimološka preučitev besedne oblike prinese: kar danes imenujemo "bit", je izenačujoče mešanje treh različnih korenskih pomenov. Nobeno od njih ni več pristno določujoče. Etimološko mešanje in gramatikalni zabris se srečujeta. To so pojasnila, zakaj je danes beseda "bit" razblinjenega pomena.


III.VPRAŠANJE PO BISTVU BITI

Če nedoločenega pomena biti sploh ne bi bilo, potem govorice sploh ne bi bilo. Upovedati bivajoče kot tako namreč vsebuje: vnaprej razumeti bivajoče kot bivajoče, tj. njega bit. Kajti biti-človek pomeni biti upovedujoči. Tudi če bi imela tisoč oči in ušes, tisoč rok... pa naše bistvo ne bi bilo nastanjeno v moči govorice, nam bi vse bivajoče ostalo zaprto: bivajoče, ki smo mi sami, nič manj bivajoče, ki nismo mi sami.
Kar se nam v razumevanu odpira, pravimo, da ima smisel. Bit ima, če jo sploh razumemo, nek smisel. Smisel je razodetost biti, ne samo bivajočega. Da bit razumemo, ni le dejansko, temveč je tudi nujno. Brez takega odprtja biti sploh ne bi mogli biti "ljudje". Ne moremo niti reči: Bil je čas, ko človeka ni bilo. V vsakem času je bil in bo človek, ker čas se časi samo, kolikor je človek. Čas se časi le v času kot človeško-zgodovinski tu-biti. Vse, kar ni izrecno nič, je, in celo nič za nas "spada" k "biti".
Bit ni nič bivajočega. Besedi in pomenu "bit" sploh ne ustreza nobena stvar. Besedni pomen kot pomen ne tvori bistva biti. Pojavi s vprašanje: Ali postane "je" raznovrsten zaradi vsebine stavkov, ki mu je vsakokrat prinesena, ali pa "je" v sebi skriva, tp. bit v sami sebi skriva mnogoterost, katere vzgibi omogočajo, da si raznovrstno bivajoče sploh lahko naredimo dostopno v tem, kako le-to vsakokrat je?
Obmejevanje smisla "biti" (sein) se zadržuje v okrožju pričujočnosti in prisotnosti, obstajanja in obstoja, zadževanja in potekanja.


IV.OBMEJITEV BITI

To so razlikovanja biti glede na drugo. Zamejevanje se godi iz štirih ozirov, njihov vrstni red pa že napotuje k zgodovinskem zaporedju njihove vtisnitve.

1.Bit in postajanje.
To, kar postaja, še ni. Kar je, več ne postaja.
Biti se nemir in menjavanje ne dotikata.

2.Bit in videz.
Treba je dojeti skrito enostnost biti in videza. Schein: 2 pomena: (gola) navideznost in videz (sij, soj), prvi je podvrsta drugega. Trejtji pomen: pojavljanje, prikazovanje. Bistvo videza je v prikazovanju, tj. sebe-kazanju, sebe-pred-stavljanje.
Kot vemo, se bit odpira Grkom kot fisis. Vznikajoče-trajajoče vladanje je v sebi hkrati sijoče prikazovanje.
Prikazovanje ne pomeni nekaj naknadnega, kar bi bit zadevalo le občasno. Bit bistvuje kot prikazovanje. Bit bistvuje kot fisis Vznikajoče-trajajoče vladanje pa je prikazovanje. Privaja na plan. Prikazovanje dopusti stopiti iz skritosti. S tem, ko bivajoče kot takšno je, postavlja sebe v neskritost in stoji v njej: aletheia (neskritost). Resnica kot ne-skritost ni kak dodatek k biti.
Bit se v sebi nagiba k sebeskrivanju. Ker bit pomeni izstopanje iz skritosti, k njej spada bistveno tudi skritost.
Ker bit, fisis, obstaja v prikazovanju, nudenju prizorov in izgledov, nujno in bistvenostno stoji v možnosti izgleda, ki to, kar bivajoče v resnici, se pravi, v neskritosti, je, ravno prekriva in zakriva. Ta u-gled pa je videz v smislu navideznosti.
Grki so bit morali vselej iztrgati videzu in jo pred njim obvarovati (bit bistvuje iz neskritosti).
Bit kot videz ni prav nič šibkejša od biti kot neskritosti, ker k biti sami spada videz. Trosvetnost biti, neskritosti in videza.
K biti nujno spadata tako resnica v smislu neskritosti kot videz v smislu na določen način vznikajočega sebekazanja.
Človek mora, če naj svojo tubit prevzame v svetlost biti, bit vzpostaviti, mora jo vzdrževati v videzu in zoper njega, mora tako videz kot bit iztrgati breznu nebiti. Človek mora razločevati te tri poti: 1. pot k bit(i) (neskritost), 2.pot k ne-biti (to, da nič resda ni nič bivajočega, še ne izključuje tega, da na svoj način spada k biti), 3.videz.
Tropotje daje v sebi enotno napotilo:
_____Pot do biti je neizogibna.
_____Pot k niču je neprehodna.
_____Pot k videzu je ves čas dostopna in hojena, a zaobidljiva.

Resnično vedeči zato ni ta, ki slepo dirja za resnico, temveč le ta, ki ves čas ve za vse tri poti.
Kar se zadržuje v postajanju, po eni plati ni več nič, vendar še ni to, kar je določeno, da bo. Postajanje je, videno tako, videz biti. Kakor je postajanje videz biti, tako je videz kot prikazovanje postajanje biti.

3.Bit in mišljenje.
Postajanje in videz sta z bitjo bivajočega tako rekoč na isti ravni. Nasprotno pa pri razločevanju biti in mišljenja to, kar razlikujemo od biti, mišljenje, ni le vsebinsko nekaj drugega kot postajanje in videz, ampak je bistveno druga tudi smer zoperstavljanja. Mišljenje se postavlja nasproti biti tako, da mu je bit pred-stavljena in mu temu ustrezno stoji nasproti kot predmet. Mišljenje ni le nasprotni člen, ampak postane oporna točka, iz katere se odloča o nasproti stoječem, tako da celo bit dobi svojo razlago šele iz mišljenja. Pokazalo se bo, da bit ne le da ni razumljena nedoločno, ampak se določno razumevanje biti samo giblje po nekem že določenem pred-tiru gledanja.

Heraklit implicitno pove o logosu naslednje: lastna mu je stanovitnost, ostajanje; bistvuje kot zbornost bivajočega, kot zbirajoče; vse, kar se dogodeva, se pravi, kar pride v bit, stoji tu po meri tej stalni zbornosti- ta je vladajoče. Logos pomeni stanovitno v sebi vladajočo izvorno zbranost. Običajno napačno iz njega razberejo govor in rekanje, v resnici je pa govoru zoperstavljen. Pristna poslušnost pomeni slediti temu, kar logos je: zbranost samega bivajočega. Logos je stalni zbir, v sebi stoječa zbranost bivajočega, tj. bit. Eon, bivajočno, je po svojem bistvu einon, zbrano prisostvo (to, kar vse v sebi zbira in drži skupaj). -Za polis je npr. tak einon nomos, zakon. Einon torej ne pomeni zgolj "obče". Heraklit: V sebi zbrana, sta izhodišče in konec na krožnici isto. -Nesmiselno bi bilo, če bi einon skušali tu dojemati kot "obče".
Heraklit: "Kar stoji nasproti drugemu, se nanaša na drugo, semkaj in tjakaj, se zbira iz sebe." Nasprotno stremeče je zbirajoča zbranost, logos. Zbir najvišjega nasprotnega stremljenja pa polemos. Le takšen boj kaže.
V Heraklitovem logosu tiči dvojnost: 1. upovedovanje in slišanje je pravo le, če je v sebi že pred tem usmerjeno k biti, k logosu )pesniki in misleci, pri ostalih pa obvelja to, kar jim ravno pride na pot). 2. Ker je bit kot logos izvorni zbir, ne kakšna naključna zmes, kjer velja vse enako, veliko in malo, spada k biti rang, gospodovanje. Če naj se bit odpre, mora sama imeti in vzdrževati rang. Zato bit, logos, kot zbrana ubranost ni zlahka in po isti meri dostopna za vsakogar, temveč se nasproti tisti skriti ubranosti, ki pomeni zmeraj le zenačenje, zničenje napetosti, zravnavo, zakrije.
Zbir torej to, kar stremi narazen, ohranja v sopripadnosti. Kot ohranjanje, držanje v sebi, pa ima logos karakter fisis. Logos pomeni pri Heraklitu bit bivajočega. Za sedaj pa še ni jasno, kako iz te istosti fisis in logos izide postavitev logosa kot mišljenja nasproti biti. Zmotno je utečeno mišljenje, da je razmerje mišljenja do biti razmerje subjekta do objekta.

Skušamo razumeti Parmenidov stavek: "Isto pa je mišljenje (noein) in bit (einai)" (v ne povsem ustreznem prevodu).
Doumevanje (noein) pomeni: dopustiti, da se nekomu nekaj približa, pri čemer to ni le preprosto prevzeto, temveč nasproti temu, kar se kaže, zavzamemo neko sprejemno naravnanost. K bistvu fisis pripada doumevanje, njeno vladanje je sovladanje doumevanja. Vlada bit, toda ker vlada in se prikazuje, se skupaj s prikazovanjem godi tudi doumevanje. Če pa naj bi čl. bil udeležen te zgode, mora tudi sam biti, pripadati biti. Bistvo in način človeškosti je potemtakem lahko določen le iz bistva biti. Določitev bistva človeka nikoli ni odgovor, temveč je po svojem bistvu vprašanje. Doumevanje je tisto dogodevanje, v katerem dogodevajoč se človek kot bivajoči šele stopa v zgodovino, se prikaže, tp. (dobesedno), sam pride do biti. Doumevanje ni kak način obnašanja, ki bi ga imel človek kot lastnost, temveč nasrotno: doumevanje je tista zgoda, ki ima človeka. To, kar izgovarja Parmenidov rek, je določitev bistva človeka iz bistva biti same. Rek v resnici pomeni: "bit in doumevanje sta vzvratno sopripadajoča".

Pesem zbora iz Sofoklejeve Antigone. Človek je v tej pesmi "to deinotaton" (najnedomačnejše, das Unheimlichste). "Deinon" (nedomačno) se uporablja v dvojnem smislu: 1.strašno, 2.nasilno. Človek je nasilno delujoč znotraj nadvladujočega. Ne-domačno razumemo kot to, kar meče iz domačnega, tj. navajenega, utečenega, neogroženega. Nedomače ne dopušča, da se udomačimo. V njem tiči nad-vladujoče. Čl. je najnedomačnejše ker izstopa, odrine iz svojih najbližjih in najbolj navajenih, domačih meja in kot na-silni prestopi mejo domačega, in sicer prav v smeri nedomačnega v pomenu nadvladujočega. Povsod si človek utre, na vsa področja bivajočega, nadvladujočega vladanja si drzne in ravno pri tem je vržen s slednjega tira- s tem se odpre ne-domačnost... Na zgodovinskem mestu se vzpne visoko, hkrati pa postane "apolis", brez mesta in stanu, samotni, o-samljeni, ne-domačni.
Nadvladujoči niso le zemlja, morje in žival, temveč tudi govorica, razumevanje, razpoloženja, strasti. Razlika je le v tem, da slednje nosi človeka, vlada okoli njega. To obvladujoče s tem, ko ga čl. vzame pod svojo oblast in ga uporablja, ne zgubi nič od svoje nadvladujočnosti. Ob tem se nedomačnostno govorice, strasti zakrije, medtem ko se njemu zdi, da je on sam ta, ki razpolaga z njim. Nedomačnost teh sil tiči v njihovi navidezni poznanosti in utečenosti. Človeku se neposredno predajajo le v svojem nebistvu ter ga tako drže zunaj njegovega bistva in ga izganjajo iz njega. To, kako daleč je človek svojemu bistvu, izdaja mnenje, ki ga ima čl. o sebi kot tistemu, ki je zinašel govorico, razumevanje, pesnjenje. Kako naj bi čl. sploh mogel iznajti to, kar ga obvladuje in na podlagi česar on sam kot človek sploh lahko je?
Brezizhodnost obstaja v tem, da je na poteh, ki jih je sam utrl, stalno zavračan; ko na svojih utirjenjih zablodi, se v utrtem zaplete, si v tem zapletu začrta okrožje svojega sveta, se ujame v videz in se tako iztiri iz biti. Zmore odvrniti vse, kar je v nasprotju s tem okrožjem. Nasilnost, ki izvorno ustvarja utirjenosti, poraja sebi v lastno nebistvo svojih obratov, -vsestranskost, ki je v sebi brezizhodnost, in to do te mere, da se sama iztiri s poti premisleka o videzu, v katerem se mota. Samo ob enem neposredno spodrsne vsej na-silnosti. To je smrt. Ona nad-konča vsako do-vrševanje, nad-meji vse meje. Čl. napram smrti ni brez izhoda šele, ko umira, temveč nenehno in bistveno. Kolikor je človek, stoji v brezizhodnosti smrti. Tako je tu-bit, zgodevajoča se ne-domačnost sama.
Vednost (tehne) je zmožnost u-delo-vanja, postavljanja-biti-v-delo. Tehne tako označuje deinon (nasilno) v njegovi temeljni potezi: na-silnost je namreč raba-sile zoper nad-vladujoče: vedoča izboritev predtem zaprte biti v prikazujoče se kot bivajoče. Dike pa je nadvladujoče, ki je glede svojih moči skladnost. Tako si drug napram drugemu stojita deinon kot to nadvladujoče (dike) in kot na-silno (tehne). Najnedomačnejše nedomačnega tiči v nasprotujočem si odnosu dike in tehne.
Na-silnost zopet nadsilo biti pa se ob smrti mora zlomiti, če namreč bit vlada kot to, kar prisostvuje, kot fisis. Propad je nasilnemu najgloblji in najbolj daljni da k nadvladujočemu. Kot prelomnica za odpiranje v delo postavljene biti v bivajočem je neki v-pad (Zwischen-fall), pripetljaj.
Dike je nadvladujoča skladnost. Tehne je na-silnost vednosti. Njun medsebojni odnos je zgoda nedomačnosti. Trditev: sopripadnost noein (doumevanja) in einai (biti), ki ju upoveduje Parmenidov rek, ni nič drugega kot ta vzajemni odnos.
Bivajoče se odpira le tedaj, ko je varovana in obvarovana skladnost biti (dike). Bivajoče je v doumevanju kot do-jemajočem pred-vzetju razklenjeno kot tako in s tem pro-iz-vedeno v neskritost. Naval tehne zoper dike je za pesnika tisto dogajanje, v katerem postane človek nedomač. Z zgodo nedomačnosti se tako odpira bivajoče v celoti. To odpiranje je dogodevanje neskritosti. Ta ni nič drugega kakor zgoda nedomačnosti.

Dokazali bomo: 1) "Doumevanje ni le nekakšen potek, temveč od-ločanje." Doumevanje je prehod skozi križišče tripotja. To pa lahko postane le, če je že v temelju od-ločitev za bit zoper nič in s tem spoprijem z videzom.
2.)"Doumevanje je nastanjeno v notranjem bistvenem občestvu z logosom. Ta je nuja." V stavku 'nuja je doumevanje in logos' logos ne more pomeniti zbranost kot usklajenost biti, temveč obenem tudi tisto človeško nasilstvo, s pomočjo katerega je bit zbrana v svjo zbranosti. Zbir je nuja, doumevanje je pripadno (poslušno, zugehoerig). Oba se morata goditi zavoljo biti. Logos kot zbir se pomakne v nujo in se loči od logosa kot zbranosti biti (fisis). Človeškost je po svojem zgodovinskem bistvu Logos, zbir in doumevanje biti bivajočega: zgoda tistega najnedomačnejšega, v katerem se prek na-silnosti prikaže in vzpostavi nadvladujoče. Ob enem z vdorom v bit se dogodi najdenje-sebe v besedi, govorici. Govorica se je lahko začela le v nadvladujočem in nedomačem. Beseda, imenovanje, postavlja odpirajoče se bivjaoče iz neposrednega nadvladujočega navala nazaj v bit in ga čuva v tej odprtosti, zamejitvi in stalnosti. Imenovanje ne opremi šele pozneje sicer že razodeto bivajoče z označitvijo in razpoznavnim znakom, imenovanim beseda, temveč obratno: beseda zdrsne iz višine svojega izvornega nasilstva kot odpiranja biti do praznega znaka, in sicer tako, da ta samega sebe zrine pred bivajoče. Človek je kot ta, v logos, v zbiru stoječi in delujoči, zbiravec. Prevzame in izvršuje obvladovanje vladanja nadvladujočega.
3.)"Logos utemeljuje bistvo govorice. Kot tak je boj in in utemeljujoči temelj zgodovinske tubiti človeka sredi bivajočega v celoti." Pamenid: 'V sebi si sopripadata doumevanje in to, zavoljo česar se doumevanje dogodeva. Brez bivajočnega, v katerem je bit že upovedana, ne boš našel (dosegel) doumevanja.' Odnos do logos kot fisis naredi legein za doumevajoči zbir, doumevanje pa za zbirajoči zbir. Logos je nuja in rabi v sebi silo, da se obrani govoričenja in razpršenosti. Logos kot legein nastopi zoper fisis -in ob tem postane logos kot zgoda zbira temelj, ki utemeljuje čl. tu-bit. Človeškost pomeni: prevzeti zbir, zbirajoče doumevanje biti bivajočega, vedeče u-delo-vanje prikazovanja in tako obvladati neskritost, jo obvarovati nasproti skritosti in zakrivanju. Obvladanje nadvladujočega bo najbolj zagotovo in popolnoma izborjeno takrat, ko bo bit, ki v sebi bistvuje kot logos, kot zbranost nasprotnega, docela obvarovana skritost in tako na neki način prepovedana vsaka možnost prikazovanja. S prepovedjo vsakršne odprtosti do prikazujočega se vladanja nadvladamo to vladanje. Prepoved takšne odprtosti ne pomeni nič drugega kot: odpovedati se svojemu bistvu. Tu se pokaže najnedomačnejša možnost bivanja: z najvišjim nasilstvom zoper sebe zlomiti nadsilo (Ubergewalt- nadoblast) biti. Ne-tubit je najvišja zmaga nad bitjo. Konec zgodbe razhoda logos in fisis, sredi katerega stojimo, je, ko zagospodari nad bitjo bivajočega mišljenje kot ratiu (razum in tudi um).
Kako pride do izstopa in prednosti logosa naspram biti? Za bit se vsili kot merodajno in prevladujoče ime beseda "idea", "eidos". Ideo povzdignemo v bit bivajočega. To, kar je bisvena posledica, povzdignemo v bistvo. Fisis je vznikajoče vladanje, tu-v-sebi-stanje, stalnost. Idea, izgled kot ugledano je določilo stalnega, kolikor se to postavlja nasproti nekemu gledanju. Toda fisis je je vendarle tudi že neko prikazovanje. Da, vendar dvopomensko: 1.)prikazovanje kot zbirajoč se, v zbranosti se privesti-do-stanja in tako stati, 2.)že kot tu-stoječe nuditi neko zgornjost, površino, izgled kot ponudbo pogledu. Res, da že Parmenid pravi, da si ugledano in gledanje sopripadata (bit in doumevanje), vendar iz tega še ne izhaja, da bi mogla biti določujoča ugledanost.... Obratno, iz reka sklepamo, da se doumevanje godi zavoljo biti. Bistvo biti postane kajstvo (was-sein) (namesto da-stva -dass-sein?). Bit kot idea je napredovala do pristno bivajočega, in to pred njim bivajoče je ponižano v "mi on", česar pravzaprav ne bi smelo biti. Idea postane paradigma (vzgled), ideal. Zazija brezno med idejo kot pristno bivajočim, pred- in pra-likom ter pravzaprav nebivajočim, posnetkom (mimesis) in sliko. Prikazujoče se, pojav, ni več fisis, temveč posnetek. Ker pralika nikoli ne dosega, je goli pojav, videz, pravzaprav manko. Vsako odpiranje bivajočega mora sedaj težiti k temu, da se izenači s pralikom. Z razlago biti kot idea nastopi odmik od izvornega začetka.
Kaj pa glede na pretolmačenje fisis nastane iz logosa? Odprtje bivajočega se zgodi v logosu kot zbiru. Ta se izvorno izvršuje v govorici. Zato logos postane merodajna bistvena določitev govora. Govorica ohranja bit odprto. Odločitev o resničnem se vrši sedaj kot spoprijem med pravim rekanjem in praznim govorjenjem. Začetno je logos kot zbir dogodevanje neskritosti utemeljen v njej in njej služi. Zdaj pa, obratno, postane logos kot izrekanje (Aussage-izjava) kraj resnice v smislu pravilnosti. Resnica, izvorno kot neskritost (izvorno bistvo resnice: aletheia), obvladana v zbiru, postane zdaj lastnost logosa. S tem, ko resnica postane lastnost izjave, ne prestavi le svojega kraja; spremeni svoje bistvo. Resnica postane pravilnost logosa. Logos, fasis (izrek v smislu izjave) tako izvorno odloča o biti bivajočega, da vsakič, ko nastopi proti-slovje (anti-fasis), to, kar je protislovno, ne more biti. Kakor premena fisis v eidos, tako premena logos v kategorio (izjavo), s čimer je izostalo izvorno odprtje biti kot bivajočega, ter se je resnično kot pravilno samo še širilo in širilo in na poti diskusije, nauka in predpisov postajalo vse bolj plitvo. Za kaj takega pa je bilo treba pripraviti logos kot orodje. Nastopila je rojstna ura logike. J Neskritost je tisto notranje, se pravi vladajoč odnos med fisis in logos v izvornem smislu. Premena fisis in logos v idejo in izjavo ima svoj notranji vzrok v premeni bistva resnice kot neskritosti v resnico kot pravilnost.
Doxa (videz, mnenje) pomeni: 1.)prizor, v katerem se nekaj ponuja, 2.)nazor, ki ga imajo ljudje. Tubit s takimi pogledi zatrdi. Izrekamo jih in sporočamo naprej. Tako je doxa vrsta logosa. Vladajoči pogledi pa zapro pogled na bivajoče. Temu je ukratena možnost, da bi se iz sebe prikazujoče za-obrnilo k doumetju. Običajno k namobrnjen izgled se spremeni v pogled (Ansicht: nazor). Vladavina pogledov izkrivlja (pseudesthai) bivajoče. Ker je boj zoper neresnico boj zoper pseudos, postane boj za resnico premagovanje pseudos.
Začne se tudi pretolmačenje oisisa v substantio (katerega matematizirana različica je "funkcija"). Oisisa postane merodajni naziv za bit. Ker je sama določenost dobila iz logosa, postaneta tudi postajanje (naspr.: ostajanje) in videz (naspr.: ideja) določljiva v obzorju mišljenja. Če gledamo iz presodnega mišljenja, se postajanje kaže kot ne-obstajanje, najprej na istem kraju. Postajanje se začne prikazovati kot sprememba kraja, transport (fora); za gibanje postaja sprememba kraja merodajni pojav. Videz naspr. ideje postane nepravilnost. Mišljenje raztegne svojo vladavino nad bit. Ko logos v smislu izjave (dialegesthai) prevzame gospostvo nad bitjo, ko je bit izkušana in zapopadena kot oisisa, navzočnost, je pripravljena ločitev biti in najstva.

4.Bit in najstvo.
Brž ko je bit utemeljena v mišljenu, postane najstvo neka višjega od nje. Bit ni več merodajna. Najstvo nastopi kot nasprotje biti takoj, ko se ta določi kot ideja. Vrednote na sebi postanejo temelj najstva. Ker pa stoje nasproti biti bivajočega v smislu dejstev, s svoje strani ne morejo biti. Zato pravimo: veljajo. Zgodovina ni nič drugega kot udejanjanje vrednot. Vrednote torej veljajo, mi jim pa celo pripišemo bit.

Bit smo s tem zamejevanjem določili. Bit, od katere smo izhajali kot od praznega naziva, mora zato navkljub temu videzu imeti določen pomen. Določenost biti smo si predočili s pomočjo opredeljevanja štirih ločitev:
bit je v protidrži do postajanja ostajanje
bit je v protidržido videza ostajajoči vzgled, to vedno isto
bit je v protidrži do mišljenja podlaga, navzoče
bit je v protidrži do najstva vsakič predležeče, kot še ne ali pa že udejanjeno najstveno.
Ostajanje, vednost-istost, navzočnost, pred-ležanje: vsi pomenijo v temelju isto- stalna prisotnost: "on" kot "oisia".
Vprašanje, kako je z bitjo, se razkrije kot vprašanje, kako je z našo tubitjo v zgodovini, ali smo v zgodovini nastanjeni ali pa zgolj tavamo. Tavamo; na vse strani smo na poti sredi bivajočega in ne vemo več, kako je z bitjo. Še tega ne vemo prav, da tega več ne vemo. Imeti ob pozabi biti opravka le z bivajočim -to je nihilizem (tako razumljen je šele temelj tistega nihilizma v Nietzschejevi Volji do moči).Tista izvorna ločitev, katere spetost in izvorni razpor nosi zgodovino, je razločitev biti in bivajočega. Razhod doumevanja in biti nam kaže, da ne gre za nič drugega kot za določitev človeškosti. Bistvo človeka je znotraj vprašanja biti treba dojeti kot tisto mesto, ki si ga bit izsili za razpiranje. Človek je v sebi razprti tu. V tega vstopa bivajoče in postane delo. Zato pravimo: bit človeka je tu-bit.
Izročilo in današnje dojetje biti se stikata v nazivu bit in mišljenje. Bit in čas pa je naziv, ki ga ne moremo enačiti z omenjenimi ločitvami. Zakaj ravno čas? Na začetku zahodne filozofije je namreč vodilno obzorje odprtja biti čas, vendar še skrito. Ko pa bit postane oisisa, stalna prisotnost -kaj je tedaj neodstrt način v temelju bistva stanovitnosti in bistva prisotnosti drugega kot čas? Ko se na koncu grške filozofije razmišlja o bitvu časa, se ta mora vzeti kot nekaj pristonega, oisisa. To se izraža v tem, da je čas razumljen iz "zdaj", preteklost iz ne-več-zdaj, prihodnost iz še-ne-zdaj. Bit v smislu navzočnosti (prisotnosti) postane obzorje določitve časa. Ne pa, da bi čas postal pristno ubrano obzorje razlage biti.
Biti zmožen vpraševati pomeni: moči čakati, celo celo življenje. Pristna naloga je tisto, za kar vemo vedno le vprašujoč. Doba ima z dejansko le to, kar gre hitro in je oprijemljivo, vpraševanje pa za nestvarno, da se ne izplača. A bistven ni seštevek, temveč pravi čas, tj. pravi trenutek in prava vztrajnost.

* * *


DRUGI ZANIMIVI FRAGMENTI IZ "UVODA V METAFIZIKO"

  • Zgodovina ne pomeni preteklega, ker to se ravno ne godi več. Zgodovina kot dogodevanje je iz prihodnosti določeno, bivše prevzemajoče delovanje in pretrpevanje sedanjosti. Ravno sedanjost je tista, ki izgine v dogajanju. Naše vpraševanje temelnega vprašanja je zgodovinsko.
  • Raven se ohranja le s tem, če jo ves čas ustvarjalno presegamo.
  • Zdaj je namesto jaznega časa mi-čas.
  • Napotilo "proč od prazne besede 'bit', naprej k posameznemu bivajočemu!" je vprašljivo... J
  • Lepota pomeni Grkom obvladanost; zbir najvišjega nasprotnega stremljenja pa je polemos, boj v smislu razpornosti. Dandanašnjim pa je lepo, ravno obratno, to, kar nas pomirja, sprošča in je določeno za uživanje...
  • "Pantha rei" (Heraklit): ne pomeni "vse teče", ampak bit pomeni zbranost protiusmerjenega nemira.
  • Dandanašnji srečujemo morje in zemljo zgolj v geološkem in geografskem pomenu, da bi nas nato mimogrede opljusknila mala in bežna občutja.
  • Začetek: Temeljna zmota je v mnenju, da je začetek nekaj primitivnega, zaostalega, nemočnega in šibkega- Ravno obratno: začetek je tisto najnedomačnejše in najsilovitejše. Kar pride kasneje, ni razvoj, temveč poplitvenje v smislu golega razširjanja, je nezmožnost, da bi vzdrževali začetek, je obubožanje začetka, do popačenega lika veličine v smislu zgolj številčne množine in razprostranjenosti.
  • Kaj je filozofija?
    -Krščanska filozofija je nesporazum.
    -Filozofiranje vedno ostaja vedenje, ki se ga ne da narediti času primernega, ampak ki, nasprotno, čas postavlja pod svojo mero.
    -Filozofija zmeraj cilja na prve in zadnje vzroke bivajočega.
    -Filozofija po svojem bistvu mora biti miselno odpiranje tirnic in obzorij vedenja. Po svojem bistvu stvari nikoli ne olajša, temveč jih oteži. Njena naloga je otežitev zgodovine tubiti in biti nasploh, saj to vrne stvarem, bivajočemu težo (bit). Otežitev je temeljni pogoj za nastanek vsega velikega.
    -Filozofiranje je iz-redno vpraševanje po iz-rednem.
    -Filozofija je znanosti predpostavljena (prvenstvo duha, tudi pesnjenje je blizu; tu lahko postane vsakdanja stvar povsem neobičajna).
    -Filozofija predmeta ne le da nima pred seboj, sploh ga nima. Je zgoda, ki si mora vselej znova pridobiti bit.
  • Vse veliko se lahko začne le kot veliko. Njegov začetek je celo vedno tisto največje. Majhno pa se začenja kot majhno, in vse pomanjšuje; propad se začenja z majhnim, velik lahko postane le v smislu neizmernega izničenja. (Filozofija Grkov se je npr. z Aristotelom končala veličastno).
  • Kjer se košati kaj takega, kot je "filozofska šola", je vpraševanje razumljeno narobe. Vpraševanje pa je hotenje-po-vedenju. Hotenje je "biti odločen", bistvo od-ločenosti pa je v odkritosti človeške tu-biti za jasnino biti, ne kopičenje moči agiranja. Odnos do biti pa je dopuščanje.
  • Kdaj se začenja oblikovanje logike? Odkar se končuje grška filozofija, ko ta postane stvar šole, organizacije in tehnike. To se začne, ko se "eon", bit bivajočega, postane kot "idea" in ko postane ta "proti-stoj", predmet episteme. Bit kot neskritost se je izgubila z "logiko". Logika je je lahko kot izstavitev formalne zgradbe mišljenja in postavitev pravil mišljenja nastala šele, ko je bilo razločenje med bitjo in mišljenjem že izvršeno. Zakaj kasneje postane veda o mišljenju veda o logos v smislu izjave?

Na vrh

Tvoj komentar!

Nekaj malega o meni
Nekaj zanimivih slik
Forum POLEMOS
Zanimive povezave
  blank