TUKAJ BOSTE NAŠLI:

-Nekaj besed o avtorju

-Kratek povzetek dela "Amerika"

-Moja interpretacija dela "Amerika"

-Nekaj besed literarnega kritika o Kafkovih delih

 

F.Kafka: AMERIKA

O AVTORJU

Kafka se je rodil v Pragi 1883 (umrl 1924) v podeželskI češko- judovski družini, vendar je oče v želji po socialnem statusu spremenil jezik družine v nemščino. Zaradi svoje raztrganosti med tri kulture je svet v njegovih delih svet nedoločenosti, dvoma in osamljenosti. Edino v opisovanju lastnega psihičnega sveta, ki ga je povzdignil v neopredeljene prostore nadnaravnega in s tem splošno veljavnega, je našel uteho. Oče je bil do svojih otrok zelo patriarhalen, menil je, da je najpomembnejša stvar v življenju pridobitev trdnega gmotnega in uglednega družbenega položaja. Morda se zaradi tega pojavljajo pri njegovih junakih nedoločeni občutki krivde. Imel je še tri sestre, ki so kasneje izginile v koncentracijskih taboriščih. Sprva je mislil študirati filozofijo, potem je pristal na pravu (kjer je tudi doktoriral), kar je bilo tudi najbolj všeč njegovemu očetu, saj je ta poklic omogočal hiter vzpon v administrativnem aparatu avstrijskega cesarstva. Delal je na zavarovalnici, kjer je spet stal na meji obeh svetov: revščine in svojega soci. porekla, ki se ga ni mogel odreči.
Umrl je neporočen, čeprav je imel tri močna čustvena razmerja. Ljubezenskim čustvom se ni mogel predati na račun svojega pisateljevanja (kakor je zahtevala neka ženska), bal se je, da bi jih njihova zgoščena moč uničila.

Živel je v času Flauberta, Dostojevskega, Prousta, Joyceja, Faulknerja, Becketta. To je edini izmed treh nedokončanih romanov (Grad, Proces), ki nima tragičnega konca.Poleg teh nedokončanih romanov spadajo v njegovo zapuščino še dnevniški zapiski ter veliko število kratkih zgodb. Maxu Brodu je bilo naročeno, naj po njegovi smrti vse uniči, on pa se je odločil drugače.

ZGODBA

Zgodba: Karl Rossmann je skoraj šestnajstletni deček, ki ga poženejo od doma, ker je njihova gospodinja zanosila z njim, da jim ne bi bilo treba plačevati alimentov. Na poti v Ameriko na ladji spozna kurjača, ki se mu godi krivica. Pred kapitanom in senatorjem se potegne zanj. Izkaže se, da je senator njegov ujec, vendar to ne more preprečiti odpusta kurjača. Ko žalostno odhaja z bogatim ujcem v nov svet, se s szolzami v očeh sprašuje, če mu bo ujec kdaj mogel nadomestiti kurjača. Nato živi nekaj časa pri stricu, ki je sicer dobrega srca, vendar zelo načelen. Ko Karl gre na obisk k družinskim prijateljem, kljub temu, da vidi, da se je stric le nerad strinjal, s tem izbere med drugimi in stricem. Na cesti se priključi brezobzirnima klatežema, ki ju kmalu zapusti, ko dobi službo strežaja pri dvigalu v bližjem hotelu, kjer je posebej prirasel srcu višji kuharici. Toda tudi tukaj nima sreče, zaradi malomarnosti, ki je ni kriv, ga odpustijo. Za vratom ima celo zakonske oblasti, ko ga iz škripča potegneta klateža, pod pogojem, da bo sedaj služil debeli pevki v njenem zatohlem stanovanju, kot sta doslej počela onadva. Sprva skuša pobegniti, nato se sprijazni.
V zadnjem nedokončanem poglavju se pridruži Oklahomsem gledališču, največjem gledališču na svetu, ki sprejme vsakogar, kot tehnični delavec. Tukaj so ljudje uvidevni in ustrežljivi. V zadnjem prizoru drvijo z vlakom čez ameriške pokrajine, mimo rek in gora.

MOJA INTERPRETACIJA

Kaj predstavlja Amerika? Neko kolesje, ki ga žene zmeraj naprej v krogu, tisto središče, bistvo pa ostane zastrto ali ga sploh ni. Amerika so tudi njegovi starši doma, ki ga poženejo od doma, je vsako toplo zavetje, kjer se Karel začne spet počutiti doma, pa ga zunanje sile ženejo naprej in mu to preprečijo. Za njegovega junaka ni postanka. Njegov junak je edini 'normalni' v tem svetu, pa vendar je pasiven, na nek način enak kot ostali, ker se njegovo čudenje ustavi na neki točki in sprejme za normalno to, kar ni sprejemljivo, čeprav se še naprej malo čudi (čeprav ne dovolj). Pisatelj morda hoče povedati, da človek v človeštvu nima pogojev, da se uresniči, postane res človek, ker se ne more nikjer ustaviti, tudi če bi hotel, sile ga vedno preženejo od tam, kjer bi rad ostal tja, kjer ne bi rad bil. Ampak ali je res delež zunanjih sil absoluten? Ne, junak si je tudi sam kriv, in sicer ker se ne more otresti tiste človečnosti, ki jo ima (npr. se veseli obiska pri tuji družini, hoče pomagati pijanemu prijatelju,...). Človek ne more postati človek, zato ker je človek.
Človek je osamljen, ker ne pride do stika z drugimi, ker vsak išče svojo najboljšo pot prilagoditi se stroju, za katerega nihče ne ve, kdo ga krmili.
Do Kafkovega bistva ne morem prodreti, preveč je partikularij, ki se ne skladajo, morda je ravno to tisto, kar je hotel, če je res, da je njegovo sporočilo, da stvar na sebi ni spoznatna. Precej lažje se mi zdi razložiti roman z avtobiografskega vidika (osamljenost, krivda, iskanje doma) kot družbenega (birokracija, sistem, odtujenost posameznika od skupnosti...), ker je pri slednjem vsaj en 'zakaj' več.

Naj dodam še, da mi vsa njegova dela povzročajo anksioznost in me fascinirajo, zlasti v skrajnost pa gre zbirka novel "Splet norosti in bolečine". Vendar so nekateri pasusi tudi zabavni (tako sem se npr. smejala, ko sem brala v "Procesu", kako morajo protagonista iz sodišča peljati na zrak, ker se skoraj zgrudi od omotičnosti, itd.).

NEKATERI LITERARNI KRITIKI O KAFKI:

Amerika: roman se primerja s priliko o izgubljenem sinu, ki se ne more več vrniti domov, ker je njegova krivda prevelika, pa tudi poti ne najde več, komaj se še spominja, da je dom še nekoč imel. Iskanje poti nazaj, poti domov v celovitost svojega bitja, naj bi bila glavna misel tega romana. Človek se noče odpovedati svoji individualnosti, hkrati pa se nejasno zaveda, da jo je že izdal, od tod naj bi izhajal občutek krivde. Le v tem smislu, torej če gledamo na junaka z vidika usode, katre še ne pozna in katere igrača je, je ta lahko tragičen.
Karl Rossmann šele na koncu, ko se je prisiljen odpovedati tistemu, kar je najbolj cenil, svoji gimnaziski izobrazbi, lahko postane član Oklahomskega gledališča, ki edino še daje možnosti preživetja človeka kot posameznika, a v novih razmerah in v nek iše neznani novi ureditvi, ki niti občega ne zanemarja. Ta novi začetek naj bi spet vzpostavil povezavo med posameznikom im celoto, naj bi pokončal človekovo odtujenost od narave. Kafka morda tu izreka zahtevo po nekem novem sistemu, išče utopijo. Vendar ga spodjeda njegovo vedenje o človeku, njegov pesimizem, zmanjka mu energije in zaleta, zato roman ostane nedokončan.
Osebe se v okviru Kafkove logike vedejo normalno, vendar so njih reakcije mehanične, kot bi šlo za marionete ali stroje. Ne sprašujejo se po motivih in vzrokih absurdnega in perverznega sveta, ki ga naseljujejo. Ta svet je le potencirana slika normalnega.
Stanje junaka vsebuje hkrati propad znanega in nastajanje novega. Če je novo glede na staro boljše ali slabše, napredek ali regresija v svet živalskega, to ostaja odprto.

Na vrh

Povej, kaj ti meniš o Kafki!