TUKAJ BOSTE NAŠLI:
-Povzetek dela: "Uvod v metafiziko"
z označenimi fragmenti, ki so meni še zlasti všeč
M. Heidegger: UVOD V METAFIZIKO - povzetek
in fragmenti
*Fragmenti, ki so mi zlasti všeč, so natisnjeni z rdečo.
UVOD
Tekst nastal kot podlaga za predavanja 1934/35.
Heidegger (1889-1979) se je poslovil od angažmiranja v
nacionalsocialistični revoluciji. "Zakaj je bivajoče in ne raje
nič?" je izvorno Leibnitzovo vprašanje; Heidegger ga razvije v
vprašanje, zakaj se metafizika sprašuje le po bivajočem, za bit kot
bit, za bit, ki ni nič bivajočega, pa ostaja slepa in gluha. Še kasneje
se Heidegger od razumevanja biti obrne k biti kot biti. "Šele iz
biti same, ne iz razumetja biti, le-to utemeljiti kot tisto najbolj
vprašanja vredno!" Uvod v metafiziko je korak na poti k temu obratu.
I. TEMELJNO VPRAŠANJE METAFIZIKE.
"Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič?" Kdaj se to vprašanje
dogodi? V obupu, vrisku srca, dolgčasu (ki je odsotnost obeh prejšnjih).
Ni vprašanje, ki ga sprašujemo naprej, je pa prvo po rangu; zaradi treh
atributov.
Vse, kar ni nič, pade vanj. -Zato je najizvornejše.
Išče temelj (Grund) za bivajoče. -Zato najgloblje.
Preskoči to, kar v vprašanju vprašujemo, nazaj k vpraševanju samem -"zakaj
ta zakaj?" (odskakuje, er-springt. iz-vira iz lastnega temelja).
-Zato je najizvornejše.
Bivajoče je bilo pri Grkih imenovano "fisis" (prevajamo z
"narava", zoperstavljamo pa mu psihično- napačno, to vse je
spadalo pod grški fisis; zoperstavljali so mu pa "thesis"-postava
in "nomos"- zakon). Dejansko pa označuje vznikajoče- zadržujoče
se (trajajoče) vladanje. Fisis je na-stajanje, vzpostavljanje iz skritega
in upostavljanje tega skritega. Fisis se zoži po nasprotju s "tehne"-
vednost, pridobivanje, pro-izvajanje.
Mi sprašujemo torej "zakaj sploh je bivajoče..." Sprašujemo,
zakaj je bivajoče iztrgano možnosti ne-biti, zakaj se stalno
ne ruši vanjo? Odslej bivajoče v tem vprašanju niha od ne-biti k biti.
Sprašujemo po temelju nihanja bivajočega, iz česar izhaja, da nobeni
stvari ne moremo popolnoma pripadati, niti samim sebi ne; in vendar
je tu-bit vselej že moja. (*Tu-biti pripada razumevanje biti; ni le
moja, je ona sama iz bistvene odnosa do biti sploh.)
Bivajoče lahko razumemo v dveh ozirih: kot "oisia", to kar
je vsakokrat bivajoče. Ta pomen meni "ta onta" (entia). V
dugem pomenu pa "to on" označuje to, kar obenem napravi, da
je to imenovano bivajoče, tisto, kar tvori bit.; bivajočno, bit. Ta
pomen meni "to einai" (esse).
Če se poglobimo v temeljno vprašanje, uvidimo, da vprašujemo bivajoče
gelde na njegovo bit, po biti bivajočega. Vendar kako naj najdemo bit
bivajočega, ko še ne vemo, kaj je bit? Zato si postavimo pred-vprašanje:
"Kako je z bitjo?".
Sprva se zdi, da biti bivajočega ne moremo nikjer pristno zajeti. Pa
vendar, če bivajočemu sploh kaj pripada, je to njegova bit. Zdi se nam,
da segamo v prazno, bit, ki jo zajemamo, je skoraj enaka nič. Soočiti
se moramo s tem, da smo izpadli iz tega, kar nam beseda "bit"
govori; le zato ta beseda ne zadeva ničesar več. Bit ni le beseda brez
pomena, kot se nam je zdelo.
Zakaj se nam danes tako dozdeva? Gospodarsko izkoristljiv
je postal sleherni kotiček zemeljske oble, vsak poljuben pripetljaj
na slednjem poljubnem kraju ob vsakem poljubnem trenutku je postal poljubno
hitro dostopen. Dogodeva se mračenje sveta. Bistvene zgode tega so:
beg bogov, uničevanje Zemlje, pomasovljenje človeka, prednost povprečnega.
Omračitev sveta skriva v sebi slabljenje duha. Vse stvari so prišle
na isto raven, na površino, podobne slepemu ogledalu, ki ničesar več
ne zrcali, odseva (včasih se je k človeku vračalo iz globin bistveno
in mu dopustilo delovati v skladu z rangom). Prevladujoča dimenzija
je postala dimenzija razširjenosti in števila. Moči
ne pomeni več trošenja iz perobilja ampak je splošno naučljivo, povezano
z določeno stopnjo znoja in rutinerstvom. Kvantitativno je preskočilo
v lastno kvaliteto.
Slabljenje duha se kaže tudi v smislu zmotnega tolmačenja. 1. Duh se
je pretolmačil v inteligenco, razumetje, presojo (vse zgolj-ostroumno
je le videz duha in zastiranje lastnega manka). 2. Duh kot orodje; lepota
telesa, moč drznost temeljijo na (ne)moči duha -ta je zmeraj prvo in
zadnje, ne pa le nepogrešljivo tretje. 3. Duhovni svet postane "kultura",
veljavnostna merila proizvajanja in uporabe pa imenujeno "vrednote"
(tehn.-praktično razlaganje znanosti celo razglaša znanost kot kulturno
vrednoto- v resnici pa od znanosti ne more izhajati obujaje duha, ona
sama ga je potrebna). 4. Duh kot inteligenca ali kultura postaneta predmeta
za okras.
Duh je izvorno uglašena, vedoča odločenost za bistvo biti. Opolnomočenje
sil bivajočega je duh. Zato je vpraševanje po bivajočem je temeljni
pogoj obuditve duha. Kjer vlada duh, postane bivajoče kot tako bolj
in bolj bivajočno.
Hkrati je s slabljenjem duha izrabljena in iztrošena govorica nasploh.
Vendar praznina besede "bit" ni le posamezen primer te iztrošenosti,
temveč je porušen odnos do biti kot take pravi razlog za celotno naše
napačno razmerje do govorice. Vprašanje o biti se bo sprepletlo z vprašanjem
o govorici, ki jo odnos naroda do biti utemeljuje. Preko preučevanja
govorice bomo se skušali približati grškemu dojetju biti.
II. O GRAMATIKI IN ETIMOLOGIJI BESEDE "BIT"
1. Gramatika
Bistvo in bit govorita v govorici.
Vprašanje, ali je praoblika besede nome (substantivum) ali verbum, se
pokriva z vprašanjem, katera je izvorna narava upovedovanja in govorjenja.
Za sedaj se bomo omejili na obliko, ki pri oblikovanju verbalnega substantiva
tvori prehod, na infinitiv. ("Das Sein" -bit, bitje npr. je
v nemščini verbalni substantiv, glagolnik, ki izhaja iz infinitiva "biti").
Eklysis pomeni padanje, prevešanje, odmik od vzravnanega stanja. To
v sebi vzravnano tu-stanje in ostajanje v stanju pa Grki razumejo kot
bit. Stalnost, obrzdana z mejo, posedovanje-sebe, v čemer se vzdržuje
to stalno, je bit bivajočega (ki bivajoče šele napravi kar je v razliki
do ne-bivajočega). Priti do stanja, postaviti se, pomeni: izboriti si
mejo, ob-mejiti se. Zato je temeljna značilnost bivajočega "to
telos", ki ne pomeni cilja ali namena, temveč konec. Meja
in konec sta to, s čimer bivajoče začne biti. To, kar se za-mejuje,
ima obliko, "morfe". Grško razumljena oblika ima svoje bistvo
v vznikajočem sebe-pro-izvajanju-v-mejo.
Bit Grkom pomeni v temelju prisotnost. To vladanje je ne-prevladano
pri-sostvovanje, v katerem prisostvujoče bistvuje kot bivajoče. To vladanje
izstopi iz skritosti šele, ko si sebe pribori kot svet. Šele prek sveta
bivajoče postane bivajočno.
Svet postaja iz raz-pora, polemosa (ta enotnosti
ne cepi ali ruši, jo tvori, je zbir -logos; logos in polemos sta isto).
Tako bivajoče postane bivajočno. Kjer boj izostane, bivajoče sicer ne
izgine, toda svet se odvrne. Bivajoče ni več branjeno (tj. varovano
kot tako). Postane zgolj najdeno, najdba, to gotovo, dokončano in kot
tako vsakomur razpoložljivo, navzoče, v njem svet ne sveti. Bivajoče
postane predmet za preučevanje... Sicer bivajoče še vedno je. Njegovo
vrvenje je glasnejše in bolj razširjeno kot kdaj koli prej; toda bit
se je umaknila iz njega.
Za Grke "bit" pomeni stalnost v dvojnem smislu:
1.Stanje-v-sebi kot na-stajajočno (fisis), 2.kot tako pa stanovitno,
o-stajajočno (oisia). Ne-bit Grkom torej pomeni iz-stopiti iz take v
sebi na-stale stalnosti "existasthai" ("ek-sistirati")
Grkom pomeni ravno ne-biti.
Če podrobneje pogledamo infitiv besede, vidimo, da se je izgubil prvoten
pomen, ničesar več ne pove o sebi sami ali svojih odklonih, v njem nastopi
nek manko. S pretvorbo infinitiva "biti" v verbalni substantiv
"bit" (bit postavimo kot trdno stoječ predmet), se praznina
še utrdi in popredmeti. Beseda postane ime, ki imenuje nekaj nedoločenega.
2. Etimologija
Trije koreni, trije pomeni: živeti, vznikati, trajati (sein, bin, wesen,
war...).
Etimološka preučitev besedne oblike prinese: kar danes imenujemo "bit",
je izenačujoče mešanje treh različnih korenskih pomenov. Nobeno od njih
ni več pristno določujoče. Etimološko mešanje in gramatikalni zabris
se srečujeta. To so pojasnila, zakaj je danes beseda "bit"
razblinjenega pomena.
III.VPRAŠANJE PO BISTVU BITI
Če nedoločenega pomena biti sploh ne bi bilo, potem govorice sploh
ne bi bilo. Upovedati bivajoče kot tako namreč vsebuje: vnaprej razumeti
bivajoče kot bivajoče, tj. njega bit. Kajti biti-človek pomeni biti
upovedujoči. Tudi če bi imela tisoč oči in ušes, tisoč rok... pa naše
bistvo ne bi bilo nastanjeno v moči govorice, nam bi vse bivajoče ostalo
zaprto: bivajoče, ki smo mi sami, nič manj bivajoče, ki nismo mi sami.
Kar se nam v razumevanu odpira, pravimo, da ima smisel. Bit ima, če
jo sploh razumemo, nek smisel. Smisel je razodetost biti, ne samo bivajočega.
Da bit razumemo, ni le dejansko, temveč je tudi
nujno. Brez takega odprtja biti sploh ne bi mogli biti "ljudje".
Ne moremo niti reči: Bil je čas, ko človeka ni bilo. V vsakem
času je bil in bo človek, ker čas se časi samo, kolikor je človek.
Čas se časi le v času kot človeško-zgodovinski tu-biti. Vse, kar ni
izrecno nič, je, in celo nič za nas "spada" k "biti".
Bit ni nič bivajočega. Besedi in pomenu
"bit" sploh ne ustreza nobena stvar. Besedni pomen kot pomen
ne tvori bistva biti. Pojavi s vprašanje: Ali postane "je"
raznovrsten zaradi vsebine stavkov, ki mu je vsakokrat prinesena, ali
pa "je" v sebi skriva, tp. bit v sami sebi skriva mnogoterost,
katere vzgibi omogočajo, da si raznovrstno bivajoče sploh lahko naredimo
dostopno v tem, kako le-to vsakokrat je?
Obmejevanje smisla "biti" (sein) se zadržuje v okrožju pričujočnosti
in prisotnosti, obstajanja in obstoja, zadževanja in potekanja.
IV.OBMEJITEV BITI
To so razlikovanja biti glede na drugo. Zamejevanje se godi iz štirih
ozirov, njihov vrstni red pa že napotuje k zgodovinskem zaporedju njihove
vtisnitve.
1.Bit in postajanje.
To, kar postaja, še ni. Kar je, več ne postaja.
Biti se nemir in menjavanje ne dotikata.
2.Bit in videz.
Treba je dojeti skrito enostnost biti in videza. Schein: 2 pomena: (gola)
navideznost in videz (sij, soj), prvi je podvrsta drugega. Trejtji pomen:
pojavljanje, prikazovanje. Bistvo videza je v prikazovanju, tj. sebe-kazanju,
sebe-pred-stavljanje.
Kot vemo, se bit odpira Grkom kot fisis. Vznikajoče-trajajoče vladanje
je v sebi hkrati sijoče prikazovanje.
Prikazovanje ne pomeni nekaj naknadnega, kar bi bit zadevalo le občasno.
Bit bistvuje kot prikazovanje. Bit bistvuje kot fisis Vznikajoče-trajajoče
vladanje pa je prikazovanje. Privaja na plan. Prikazovanje dopusti stopiti
iz skritosti. S tem, ko bivajoče kot takšno je, postavlja sebe
v neskritost in stoji v njej: aletheia (neskritost). Resnica kot ne-skritost
ni kak dodatek k biti.
Bit se v sebi nagiba k sebeskrivanju. Ker bit pomeni izstopanje iz skritosti,
k njej spada bistveno tudi skritost.
Ker bit, fisis, obstaja v prikazovanju, nudenju prizorov in izgledov,
nujno in bistvenostno stoji v možnosti izgleda, ki to, kar bivajoče
v resnici, se pravi, v neskritosti, je, ravno prekriva in zakriva. Ta
u-gled pa je videz v smislu navideznosti.
Grki so bit morali vselej iztrgati videzu in jo pred njim obvarovati
(bit bistvuje iz neskritosti).
Bit kot videz ni prav nič šibkejša od biti kot
neskritosti, ker k biti sami spada videz. Trosvetnost biti, neskritosti
in videza.
K biti nujno spadata tako resnica v smislu neskritosti kot videz
v smislu na določen način vznikajočega sebekazanja.
Človek mora, če naj svojo tubit prevzame v svetlost biti, bit vzpostaviti,
mora jo vzdrževati v videzu in zoper njega, mora tako videz kot bit
iztrgati breznu nebiti. Človek mora razločevati te tri poti: 1. pot
k bit(i) (neskritost), 2.pot k ne-biti (to, da nič resda ni nič bivajočega,
še ne izključuje tega, da na svoj način spada k biti), 3.videz.
Tropotje daje v sebi enotno napotilo:
_____Pot do biti je neizogibna.
_____Pot k niču je neprehodna.
_____Pot k videzu je ves čas dostopna in
hojena, a zaobidljiva.
Resnično vedeči zato ni ta, ki slepo dirja za resnico, temveč le ta,
ki ves čas ve za vse tri poti.
Kar se zadržuje v postajanju, po eni plati ni več nič, vendar še ni
to, kar je določeno, da bo. Postajanje je, videno tako, videz biti.
Kakor je postajanje videz biti, tako je videz kot prikazovanje postajanje
biti.
3.Bit in mišljenje.
Postajanje in videz sta z bitjo bivajočega tako rekoč na isti ravni.
Nasprotno pa pri razločevanju biti in mišljenja to, kar razlikujemo
od biti, mišljenje, ni le vsebinsko nekaj drugega kot postajanje in
videz, ampak je bistveno druga tudi smer zoperstavljanja. Mišljenje
se postavlja nasproti biti tako, da mu je bit pred-stavljena in mu temu
ustrezno stoji nasproti kot predmet. Mišljenje ni le nasprotni člen,
ampak postane oporna točka, iz katere se odloča o nasproti stoječem,
tako da celo bit dobi svojo razlago šele iz mišljenja. Pokazalo se bo,
da bit ne le da ni razumljena nedoločno, ampak se določno razumevanje
biti samo giblje po nekem že določenem pred-tiru gledanja.
Heraklit implicitno pove o logosu naslednje: lastna mu je stanovitnost,
ostajanje; bistvuje kot zbornost bivajočega, kot zbirajoče; vse, kar
se dogodeva, se pravi, kar pride v bit, stoji tu po meri tej stalni
zbornosti- ta je vladajoče. Logos pomeni stanovitno v sebi vladajočo
izvorno zbranost. Običajno napačno iz njega razberejo govor in rekanje,
v resnici je pa govoru zoperstavljen. Pristna poslušnost pomeni slediti
temu, kar logos je: zbranost samega bivajočega. Logos je stalni
zbir, v sebi stoječa zbranost bivajočega, tj. bit. Eon, bivajočno, je
po svojem bistvu einon, zbrano prisostvo (to, kar vse v sebi zbira in
drži skupaj). -Za polis je npr. tak einon nomos, zakon. Einon torej
ne pomeni zgolj "obče". Heraklit: V sebi zbrana, sta izhodišče
in konec na krožnici isto. -Nesmiselno bi bilo, če bi einon skušali
tu dojemati kot "obče".
Heraklit: "Kar stoji nasproti drugemu, se nanaša na drugo, semkaj
in tjakaj, se zbira iz sebe." Nasprotno stremeče je zbirajoča zbranost,
logos. Zbir najvišjega nasprotnega stremljenja pa polemos. Le takšen
boj kaže.
V Heraklitovem logosu tiči dvojnost: 1. upovedovanje in slišanje je
pravo le, če je v sebi že pred tem usmerjeno k biti, k logosu )pesniki
in misleci, pri ostalih pa obvelja to, kar jim ravno pride na pot).
2. Ker je bit kot logos izvorni zbir, ne kakšna naključna zmes, kjer
velja vse enako, veliko in malo, spada k biti rang, gospodovanje. Če
naj se bit odpre, mora sama imeti in vzdrževati rang. Zato bit, logos,
kot zbrana ubranost ni zlahka in po isti meri dostopna za vsakogar,
temveč se nasproti tisti skriti ubranosti, ki pomeni zmeraj le zenačenje,
zničenje napetosti, zravnavo, zakrije.
Zbir torej to, kar stremi narazen, ohranja v sopripadnosti. Kot ohranjanje,
držanje v sebi, pa ima logos karakter fisis. Logos pomeni pri Heraklitu
bit bivajočega. Za sedaj pa še ni jasno, kako iz te istosti fisis in
logos izide postavitev logosa kot mišljenja nasproti biti. Zmotno je
utečeno mišljenje, da je razmerje mišljenja do biti razmerje subjekta
do objekta.
Skušamo razumeti Parmenidov stavek: "Isto pa je mišljenje (noein)
in bit (einai)" (v ne povsem ustreznem prevodu).
Doumevanje (noein) pomeni: dopustiti, da se nekomu nekaj približa, pri
čemer to ni le preprosto prevzeto, temveč nasproti temu, kar se kaže,
zavzamemo neko sprejemno naravnanost. K bistvu fisis pripada
doumevanje, njeno vladanje je sovladanje doumevanja. Vlada bit, toda
ker vlada in se prikazuje, se skupaj s prikazovanjem godi tudi
doumevanje. Če pa naj bi čl. bil udeležen te zgode, mora tudi
sam biti, pripadati biti. Bistvo in način človeškosti je potemtakem
lahko določen le iz bistva biti. Določitev bistva človeka nikoli
ni odgovor, temveč je po svojem bistvu vprašanje. Doumevanje je tisto
dogodevanje, v katerem dogodevajoč se človek kot bivajoči šele stopa
v zgodovino, se prikaže, tp. (dobesedno), sam pride do biti. Doumevanje
ni kak način obnašanja, ki bi ga imel človek kot lastnost, temveč nasrotno:
doumevanje je tista zgoda, ki ima človeka. To, kar izgovarja Parmenidov
rek, je določitev bistva človeka iz bistva biti same. Rek v resnici
pomeni: "bit in doumevanje sta vzvratno sopripadajoča".
Pesem zbora iz Sofoklejeve Antigone. Človek je v tej pesmi "to
deinotaton" (najnedomačnejše, das Unheimlichste). "Deinon"
(nedomačno) se uporablja v dvojnem smislu: 1.strašno, 2.nasilno. Človek
je nasilno delujoč znotraj nadvladujočega. Ne-domačno razumemo kot to,
kar meče iz domačnega, tj. navajenega, utečenega, neogroženega. Nedomače
ne dopušča, da se udomačimo. V njem tiči nad-vladujoče. Čl.
je najnedomačnejše ker izstopa, odrine iz svojih najbližjih in najbolj
navajenih, domačih meja in kot na-silni prestopi mejo domačega, in sicer
prav v smeri nedomačnega v pomenu nadvladujočega. Povsod si človek
utre, na vsa področja bivajočega, nadvladujočega vladanja si drzne in
ravno pri tem je vržen s slednjega tira- s tem se odpre ne-domačnost...
Na zgodovinskem mestu se vzpne visoko, hkrati pa postane "apolis",
brez mesta in stanu, samotni, o-samljeni, ne-domačni.
Nadvladujoči niso le zemlja, morje in žival, temveč tudi govorica, razumevanje,
razpoloženja, strasti. Razlika je le v tem, da slednje nosi človeka,
vlada okoli njega. To obvladujoče s tem, ko ga čl. vzame pod svojo oblast
in ga uporablja, ne zgubi nič od svoje nadvladujočnosti. Ob tem se nedomačnostno
govorice, strasti zakrije, medtem ko se njemu zdi, da je on sam
ta, ki razpolaga z njim. Nedomačnost teh sil tiči
v njihovi navidezni poznanosti in utečenosti. Človeku se neposredno
predajajo le v svojem nebistvu ter ga tako drže zunaj njegovega bistva
in ga izganjajo iz njega. To, kako daleč je človek svojemu bistvu, izdaja
mnenje, ki ga ima čl. o sebi kot tistemu, ki je zinašel govorico, razumevanje,
pesnjenje. Kako naj bi čl. sploh mogel iznajti to, kar ga obvladuje
in na podlagi česar on sam kot človek sploh lahko je?
Brezizhodnost obstaja v tem, da je na poteh, ki jih je sam utrl, stalno
zavračan; ko na svojih utirjenjih zablodi, se v utrtem zaplete, si v
tem zapletu začrta okrožje svojega sveta, se ujame v videz in se tako
iztiri iz biti. Zmore odvrniti vse, kar je v nasprotju s tem okrožjem.
Nasilnost, ki izvorno ustvarja utirjenosti, poraja sebi v lastno nebistvo
svojih obratov, -vsestranskost, ki je v sebi brezizhodnost, in to do
te mere, da se sama iztiri s poti premisleka o videzu, v katerem se
mota. Samo ob enem neposredno spodrsne vsej na-silnosti. To je
smrt. Ona nad-konča vsako do-vrševanje, nad-meji vse meje. Čl. napram
smrti ni brez izhoda šele, ko umira, temveč nenehno in bistveno. Kolikor
je človek, stoji v brezizhodnosti smrti. Tako je tu-bit, zgodevajoča
se ne-domačnost sama.
Vednost (tehne) je zmožnost u-delo-vanja, postavljanja-biti-v-delo.
Tehne tako označuje deinon (nasilno) v njegovi temeljni potezi: na-silnost
je namreč raba-sile zoper nad-vladujoče: vedoča izboritev predtem zaprte
biti v prikazujoče se kot bivajoče. Dike pa je nadvladujoče, ki je glede
svojih moči skladnost. Tako si drug napram drugemu stojita deinon kot
to nadvladujoče (dike) in kot na-silno (tehne). Najnedomačnejše nedomačnega
tiči v nasprotujočem si odnosu dike in tehne.
Na-silnost zopet nadsilo biti pa se ob smrti mora zlomiti, če namreč
bit vlada kot to, kar prisostvuje, kot fisis. Propad je nasilnemu najgloblji
in najbolj daljni da k nadvladujočemu. Kot prelomnica za odpiranje v
delo postavljene biti v bivajočem je neki v-pad (Zwischen-fall),
pripetljaj.
Dike je nadvladujoča skladnost. Tehne je na-silnost vednosti. Njun medsebojni
odnos je zgoda nedomačnosti. Trditev: sopripadnost noein (doumevanja)
in einai (biti), ki ju upoveduje Parmenidov rek, ni nič drugega kot
ta vzajemni odnos.
Bivajoče se odpira le tedaj, ko je varovana in obvarovana skladnost
biti (dike). Bivajoče je v doumevanju kot do-jemajočem pred-vzetju razklenjeno
kot tako in s tem pro-iz-vedeno v neskritost. Naval tehne zoper dike
je za pesnika tisto dogajanje, v katerem postane človek nedomač. Z zgodo
nedomačnosti se tako odpira bivajoče v celoti. To odpiranje je dogodevanje
neskritosti. Ta ni nič drugega kakor zgoda nedomačnosti.
Dokazali bomo: 1) "Doumevanje ni le nekakšen potek, temveč od-ločanje."
Doumevanje je prehod skozi križišče tripotja. To pa lahko postane le,
če je že v temelju od-ločitev za bit zoper nič in s tem spoprijem
z videzom.
2.)"Doumevanje je nastanjeno v notranjem bistvenem občestvu z logosom.
Ta je nuja." V stavku 'nuja je doumevanje in logos' logos ne more
pomeniti zbranost kot usklajenost biti, temveč obenem tudi tisto človeško
nasilstvo, s pomočjo katerega je bit zbrana v svjo zbranosti. Zbir je
nuja, doumevanje je pripadno (poslušno, zugehoerig). Oba se morata goditi
zavoljo biti. Logos kot zbir se pomakne v nujo in se loči od logosa
kot zbranosti biti (fisis). Človeškost je po svojem zgodovinskem bistvu
Logos, zbir in doumevanje biti bivajočega: zgoda tistega najnedomačnejšega,
v katerem se prek na-silnosti prikaže in vzpostavi nadvladujoče. Ob
enem z vdorom v bit se dogodi najdenje-sebe v besedi, govorici. Govorica
se je lahko začela le v nadvladujočem in nedomačem. Beseda, imenovanje,
postavlja odpirajoče se bivjaoče iz neposrednega nadvladujočega navala
nazaj v bit in ga čuva v tej odprtosti, zamejitvi in stalnosti. Imenovanje
ne opremi šele pozneje sicer že razodeto bivajoče z označitvijo in razpoznavnim
znakom, imenovanim beseda, temveč obratno: beseda zdrsne iz višine svojega
izvornega nasilstva kot odpiranja biti do praznega znaka, in sicer tako,
da ta samega sebe zrine pred bivajoče. Človek je kot ta, v logos, v
zbiru stoječi in delujoči, zbiravec. Prevzame in izvršuje obvladovanje
vladanja nadvladujočega.
3.)"Logos utemeljuje bistvo govorice. Kot tak je boj in in utemeljujoči
temelj zgodovinske tubiti človeka sredi bivajočega v celoti." Pamenid:
'V sebi si sopripadata doumevanje in to, zavoljo česar se doumevanje
dogodeva. Brez bivajočnega, v katerem je bit že upovedana, ne boš našel
(dosegel) doumevanja.' Odnos do logos kot fisis naredi legein za doumevajoči
zbir, doumevanje pa za zbirajoči zbir. Logos je nuja in rabi v sebi
silo, da se obrani govoričenja in razpršenosti. Logos kot legein nastopi
zoper fisis -in ob tem postane logos kot zgoda zbira temelj, ki utemeljuje
čl. tu-bit. Človeškost pomeni: prevzeti zbir, zbirajoče doumevanje
biti bivajočega, vedeče u-delo-vanje prikazovanja in tako obvladati
neskritost, jo obvarovati nasproti skritosti in zakrivanju. Obvladanje
nadvladujočega bo najbolj zagotovo in popolnoma izborjeno takrat, ko
bo bit, ki v sebi bistvuje kot logos, kot zbranost nasprotnega, docela
obvarovana skritost in tako na neki način prepovedana vsaka možnost
prikazovanja. S prepovedjo vsakršne odprtosti do prikazujočega se vladanja
nadvladamo to vladanje. Prepoved takšne odprtosti ne pomeni nič drugega
kot: odpovedati se svojemu bistvu. Tu se pokaže najnedomačnejša možnost
bivanja: z najvišjim nasilstvom zoper sebe zlomiti nadsilo (Ubergewalt-
nadoblast) biti. Ne-tubit je najvišja zmaga nad bitjo. Konec zgodbe
razhoda logos in fisis, sredi katerega stojimo, je, ko zagospodari nad
bitjo bivajočega mišljenje kot ratiu (razum in tudi um).
Kako pride do izstopa in prednosti logosa naspram biti? Za bit se vsili
kot merodajno in prevladujoče ime beseda "idea", "eidos".
Ideo povzdignemo v bit bivajočega. To, kar je bisvena posledica, povzdignemo
v bistvo. Fisis je vznikajoče vladanje, tu-v-sebi-stanje, stalnost.
Idea, izgled kot ugledano je določilo stalnega, kolikor se to postavlja
nasproti nekemu gledanju. Toda fisis je je vendarle tudi že neko prikazovanje.
Da, vendar dvopomensko: 1.)prikazovanje kot zbirajoč se, v zbranosti
se privesti-do-stanja in tako stati, 2.)že kot tu-stoječe nuditi neko
zgornjost, površino, izgled kot ponudbo pogledu. Res, da že Parmenid
pravi, da si ugledano in gledanje sopripadata (bit in doumevanje), vendar
iz tega še ne izhaja, da bi mogla biti določujoča ugledanost.... Obratno,
iz reka sklepamo, da se doumevanje godi zavoljo biti. Bistvo biti postane
kajstvo (was-sein) (namesto da-stva -dass-sein?). Bit kot idea je napredovala
do pristno bivajočega, in to pred njim bivajoče je ponižano v "mi
on", česar pravzaprav ne bi smelo biti. Idea postane paradigma
(vzgled), ideal. Zazija brezno med idejo kot pristno bivajočim, pred-
in pra-likom ter pravzaprav nebivajočim, posnetkom (mimesis) in sliko.
Prikazujoče se, pojav, ni več fisis, temveč posnetek. Ker pralika nikoli
ne dosega, je goli pojav, videz, pravzaprav manko. Vsako odpiranje
bivajočega mora sedaj težiti k temu, da se izenači s pralikom. Z razlago
biti kot idea nastopi odmik od izvornega začetka.
Kaj pa glede na pretolmačenje fisis nastane iz logosa? Odprtje bivajočega
se zgodi v logosu kot zbiru. Ta se izvorno izvršuje v govorici. Zato
logos postane merodajna bistvena določitev govora. Govorica ohranja
bit odprto. Odločitev o resničnem se vrši sedaj kot spoprijem med pravim
rekanjem in praznim govorjenjem. Začetno je logos kot zbir dogodevanje
neskritosti utemeljen v njej in njej služi. Zdaj pa, obratno, postane
logos kot izrekanje (Aussage-izjava) kraj resnice v smislu pravilnosti.
Resnica, izvorno kot neskritost (izvorno bistvo resnice: aletheia),
obvladana v zbiru, postane zdaj lastnost logosa. S tem, ko resnica postane
lastnost izjave, ne prestavi le svojega kraja; spremeni svoje bistvo.
Resnica postane pravilnost logosa. Logos, fasis (izrek v smislu izjave)
tako izvorno odloča o biti bivajočega, da vsakič, ko nastopi proti-slovje
(anti-fasis), to, kar je protislovno, ne more biti. Kakor premena
fisis v eidos, tako premena logos v kategorio (izjavo), s čimer je izostalo
izvorno odprtje biti kot bivajočega, ter se je resnično kot pravilno
samo še širilo in širilo in na poti diskusije, nauka in predpisov postajalo
vse bolj plitvo. Za kaj takega pa je bilo treba pripraviti logos kot
orodje. Nastopila je rojstna ura logike. J Neskritost je tisto notranje,
se pravi vladajoč odnos med fisis in logos v izvornem smislu. Premena
fisis in logos v idejo in izjavo ima svoj notranji vzrok v premeni bistva
resnice kot neskritosti v resnico kot pravilnost.
Doxa (videz, mnenje) pomeni: 1.)prizor, v katerem se nekaj ponuja, 2.)nazor,
ki ga imajo ljudje. Tubit s takimi pogledi zatrdi. Izrekamo jih in sporočamo
naprej. Tako je doxa vrsta logosa. Vladajoči pogledi pa zapro pogled
na bivajoče. Temu je ukratena možnost, da bi se iz sebe prikazujoče
za-obrnilo k doumetju. Običajno k namobrnjen izgled se spremeni
v pogled (Ansicht: nazor). Vladavina pogledov izkrivlja (pseudesthai)
bivajoče. Ker je boj zoper neresnico boj zoper pseudos, postane boj
za resnico premagovanje pseudos.
Začne se tudi pretolmačenje oisisa v substantio (katerega matematizirana
različica je "funkcija"). Oisisa postane merodajni naziv za
bit. Ker je sama določenost dobila iz logosa, postaneta tudi postajanje
(naspr.: ostajanje) in videz (naspr.: ideja) določljiva v obzorju mišljenja.
Če gledamo iz presodnega mišljenja, se postajanje kaže kot ne-obstajanje,
najprej na istem kraju. Postajanje se začne prikazovati kot sprememba
kraja, transport (fora); za gibanje postaja sprememba kraja merodajni
pojav. Videz naspr. ideje postane nepravilnost. Mišljenje raztegne svojo
vladavino nad bit. Ko logos v smislu izjave (dialegesthai) prevzame
gospostvo nad bitjo, ko je bit izkušana in zapopadena kot oisisa, navzočnost,
je pripravljena ločitev biti in najstva.
4.Bit in najstvo.
Brž ko je bit utemeljena v mišljenu, postane najstvo neka višjega od
nje. Bit ni več merodajna. Najstvo nastopi kot nasprotje biti takoj,
ko se ta določi kot ideja. Vrednote na sebi postanejo temelj najstva.
Ker pa stoje nasproti biti bivajočega v smislu dejstev, s svoje strani
ne morejo biti. Zato pravimo: veljajo. Zgodovina ni nič drugega
kot udejanjanje vrednot. Vrednote torej veljajo, mi jim pa celo pripišemo
bit.
Bit smo s tem zamejevanjem določili. Bit, od katere smo izhajali kot
od praznega naziva, mora zato navkljub temu videzu imeti določen pomen.
Določenost biti smo si predočili s pomočjo opredeljevanja štirih ločitev:
bit je v protidrži do postajanja ostajanje
bit je v protidržido videza ostajajoči vzgled, to vedno isto
bit je v protidrži do mišljenja podlaga, navzoče
bit je v protidrži do najstva vsakič predležeče, kot še ne ali pa že
udejanjeno najstveno.
Ostajanje, vednost-istost, navzočnost, pred-ležanje: vsi pomenijo v
temelju isto- stalna prisotnost: "on" kot "oisia".
Vprašanje, kako je z bitjo, se razkrije kot vprašanje, kako je z našo
tubitjo v zgodovini, ali smo v zgodovini nastanjeni ali pa zgolj tavamo.
Tavamo; na vse strani smo na poti sredi bivajočega in ne vemo več, kako
je z bitjo. Še tega ne vemo prav, da tega več ne vemo. Imeti ob pozabi
biti opravka le z bivajočim -to je nihilizem (tako razumljen je šele
temelj tistega nihilizma v Nietzschejevi Volji do moči).Tista izvorna
ločitev, katere spetost in izvorni razpor nosi zgodovino, je razločitev
biti in bivajočega. Razhod doumevanja in biti nam kaže, da ne gre za
nič drugega kot za določitev človeškosti. Bistvo človeka je znotraj
vprašanja biti treba dojeti kot tisto mesto, ki si ga bit izsili
za razpiranje. Človek je v sebi razprti tu. V tega vstopa bivajoče in
postane delo. Zato pravimo: bit človeka je tu-bit.
Izročilo in današnje dojetje biti se stikata v nazivu bit in mišljenje.
Bit in čas pa je naziv, ki ga ne moremo enačiti z omenjenimi ločitvami.
Zakaj ravno čas? Na začetku zahodne filozofije je namreč vodilno
obzorje odprtja biti čas, vendar še skrito. Ko pa bit postane oisisa,
stalna prisotnost -kaj je tedaj neodstrt način v temelju bistva stanovitnosti
in bistva prisotnosti drugega kot čas? Ko se na koncu grške filozofije
razmišlja o bitvu časa, se ta mora vzeti kot nekaj pristonega, oisisa.
To se izraža v tem, da je čas razumljen iz "zdaj", preteklost
iz ne-več-zdaj, prihodnost iz še-ne-zdaj. Bit v smislu
navzočnosti (prisotnosti) postane obzorje določitve časa. Ne pa, da
bi čas postal pristno ubrano obzorje razlage biti.
Biti zmožen vpraševati pomeni: moči čakati, celo celo življenje. Pristna
naloga je tisto, za kar vemo vedno le vprašujoč. Doba ima z dejansko
le to, kar gre hitro in je oprijemljivo, vpraševanje pa za nestvarno,
da se ne izplača. A bistven ni seštevek, temveč pravi čas, tj. pravi
trenutek in prava vztrajnost.
* * *
DRUGI ZANIMIVI FRAGMENTI IZ "UVODA
V METAFIZIKO"
