TUKAJ BOSTE NAŠLI:

• Nekaj besed o avtorju
• Z rdečo označene meni zanimive fragmente iz del:
• "H genealogiji morale" in "Tako je govoril Taratustra"
• Ter kratka povzetka obeh del

Podatki o avtorju

1844 - 1888 (možganska paraliza)
Bil je židovskega porekla, študiral je filologijo, šibkega zdravja, celo življenje so ga dajale migrene, ki so mu povzročale celo slepost in ga primorale seliti se iz kraja v kraj. Imel je sestro, ki je ni maral, prav tako ne matere. Njegov zadnji stavek pred smrtjo je bil: "Ste me razumeli? Dionisus proti Križanemu".
Pomembnejša dela: Rojstvo tragedije iz duha glasbe, Tako je govoril Zaratustra, H genealogiji morale, Onstran dobrega in zlega, Ecce homo, Volja do moči (nedokončano, zadnji, največji projekt; tematizacija tega dela sta pa Somrak malikov in Antikrist).

F. Nietzsche: H GENEALOGIJI MORALE - fragmenti

*Fragmenti, ki so mi zlasti všeč, so natisnjeni z rdečo.

Predgovor.

• …prav tu sem videl začetek konca,…voljo, ki se obrača proti življenju, zadnjo bolezen, ki se nežno in otožno naznanja: vedno bolj razširjajočo se moralo sočutja, ki je prevzela celo filozofe in jih naredila bolne…
• Potrebujemo kritiko moralnih vrednot, samo vrednost teh vrednot moramo najprej postaviti pod vprašaj. Doslej nismo niti najmanj podvomili in omahovali ob tem, da "dobremu" pridamo več vrednosti kot "zlemu".
• Je možno, da bi lahko bila morala kriva, če nikoli ne bi dosegli neko, na sebi možno največjo mogočnost in sijaj tipa človeka?

1. Prva razprava: "Dobro in zlo", "dobro in slabo".

• Angleški "psihologi" so dekretirali, da so izvorno neegoistična dejanja hvalili in imenovali dobra tisti, ki so jim bila storjena, torej tisti, ki so jim koristila; kasneje se je pozabilo na ta izvor hvale in neegoistična dejanja so se preprosto zato, ker so se iz navade vedno hvalila kot dobra, tudi občutila kot dobra- kot da bi bila nekaj dobrega na sebi.
  Torej se beseda "dober" že od vsega začetka nikakor nujno ne veže na "neegoistična" dejanja…
  Namig za pravo pot mu je dalo vprašanje, kaj pravzaprav pomenijo, v etimološkem oziru, v različnih jezikih izražene označbe "dobrega". Res da se je plemstvo največkrat poimenovalo kar po svoji premoči, ampak tudi po neki tipični karakterni potezi- na primer, "resnični" (grško plemstvo). Lat. bes. "bonus" (dober) pomeni v izvornem pomenu bojevnik, čl. spora, razdora. *Pojma "dobro in slabo" izhajata iz osnovnega psihološkega nagnjenja plemstva, da bi določalo rangovno ureditev.
• Če je najvišja kasta obenem svečeniška kasta, pri svoji skupni označitvi daje prednost predikatu, ki spominja na njihovo svečeniško funkcijo. Tu si, na primer, prvič začneta nasprotovati "čisto" in "nečisto" kot stanovska znaka; prav tako se tudi tukaj kasneje razvije "dober" in "slab" v nekem ne več stanovskem pomenu.
  Človek je postal šele na tleh te bistveno nevarne, svečeniške oblike bivanja interesantna žival, šele tukaj je človeška duša prejela, v nekem višjem pomenu, globino in postla zla.
  Tako zlahka se svečeniški način vrednotenja lahko odcepi od viteško- aristokratskega. Svečeniki so najzlobnejši sovražniki- ker so najnemočnejši.
• Židje so bili ti, ki so si proti aristokratskem izenačevanju vrednot (dober =imeniten =močan =lep= srečen= bogu ljub) z zastrašujočo doslednostjo tvegali obrat in jih zgrabili z zobmi najglobljega sovraštva (sovraštva iz nemoči), namreč "samo bedni, ubogi, nemočni so dobri…". "Gospodarji" so odpravljeni; zmagala je morala navadnega človeka.
• Morala sužnjev potrebuje, da bi nastala, vedno najprej nek nasprotni in zunanji svet- njena akcija je v temelju reakcija. Nasprotno je pri imenitnem načinu vrednotenja: spontano agira in rase… "Blagorodni" so se pač počutili kot "srečneži"; njim ni bilo treba umetno konstruirati svoje sreče, tako da bi se najprej ozrli na svoje sovražnike. "Sreča" na stopnji nemočnih, gnojnih od strupenih in sovražnih občutkov, je v bistvu narkoza, omama, mir, svoboda. Nastopa pasivno. Rasa resentimenta bo častila tudi pamet v povsem drugačni meri: namreč kot prvovrstni pogoj eksistence, medtem ko ima pamet pri imenitnih ljudeh rahel priokus luksuza in raffinementa.
  Ressentiment imenitnega človeka samega, če se pri njem pojavi, se namreč izpolni in izčrpa v takojšnji reakciji: in zato ne zastruplja.
• Imeniten človek pa ne prenese nobenega drugega sovražnika kakor takšnega, na katerem ni kaj zaničevati in zelo veliko spoštovati. V koncipiranju sovražnika pokaže čl. ressentimenta vso ustvarjalnost- koncipiral je "zlega sovražnika", "zlobneža", in sicer kot temeljni pojem, iz katerega si izmislil tudi sebe kot posnetek in nasprotek, torej- samega sebe- tudi kot "dobrega".
• "Slab" iz imenitnega izvora in "zel" iz kotla nenasitnega sovraštva: prvi naknadna stvaritev, nekaj poleg, komplementarna barva, drugi pa original, začetek, pravo dejanje…
  Kdo se ne bi stokrat raje bal, če sme hkrati občudovati, kot pa se ne bati, toda pri tem kar naprej z gnusom gledati spodletele, pomanjšane, zakrnele, zastrupljene…?
• Velikim pticam ujedam res ne moremo zameriti, da si odnašajo mlada jagnjeta. In ko si jagnjeta med seboj pravijo: "te ptice ujede so zle; in kdor ni čisto nič podoben ptici ujedi, marveč je njeno nasprotje, jagnje- ali naj ta bo dober?" Zahtevati od moči, da se ne bi izkazovala kot moč, je tako nesmiselno kot zahtevati od šibkosti, da se naj izkazuje kot moč.
  Namreč, prav tako kot ljudstvo ločuje strelo od njenega bliskanja, in slednje jemlje za dejanje nekega subjekta, ki se imenuje strela, tako ločuje tudi moč od izkazovanja moči, kot da bi za močnim obstajal indiferentni substrat, ki bi po izbiri izrazil moč ali pa tudi ne.
  Tako si pridobijo pravico, da imajo ptico ujedo za odgovorno. Nemoč se je oblekla v blišč odpovedujoče, tihe, pričakujoče kreposti, kakor da bi bila sama šibkost šibkih prostovoljni dosežek.
  

2. Druga razprava: "Krivda", "slaba vest" in sorodno.

• Vzgojiti žival, ki sme obljubljati…
• Aktivna pozabljivost je vratarica, ohranjevalka duševnega reda, miru; brez pozabljivosti ne bi bilo nobene sreče, nobene sedanjosti. Ta pozabljiva žival, pri kateri je pozaba moč, oblika krepkega zdravja, si je sedaj privzgojila nasprotno sposobnost, spomin. Znova in znova hoteti enkrat hoteno: spomin volje.
• Najzrelejši sad na tem drevesu je suvereni individuum, ki je osvobojen nravnosti nravi, človek z lastno, neodvisno voljo, ki sme obljubljati.
  Ponosno vedenje o izrednem privilegiju odgovornosti, zavest o tej redki svobodi, o moči nad sabo…to poimenuje svojo vest…
• V starejši zgodovini človeštva: nekaj ostane v spominu le tako, da se vanj vžge- samo to, da ne preneha boleti, ostane v spominu. Asketizem: nekatere ideje naj bi postale neizbrisne, vseposod pričujoče, nepozabne, "fiksne".
  Posebno še strogost kazenskih zakonikov daje merilo za to, koliko truda je bilo potrebno, da se je nekaj vtisnilo v spomin.
• Ali ima glavni moralni pojem, pojem "krivde" poreklo v zelo materialnem pojmu "dolgov"? Ali se je kazen kot povračilo razvila mimo vsake predpostavke o svobodi ali nesvobodi volje?
• V zgodovini. se nikakor ni kaznovalo zato, ker naj bi bil hudodelec odgovoren za svoje delo, pač pa iz jeze zaradi pretrpele škode (kakor starš našeška otroka). Ideja o ekvivalenci škode in bolečine izvira iz pogodbenega razmerja med upnikom in dolžnikom. Upniku pripada za povračilo in poravnavo neka vrsta ugodja, užitek v nasilju. S "kaznovanjem" dolžnika je upnik deležen pravice gospodarjev. Poravnava potemtakem sestoji iz navajanja na okrutnost in pravici do nje.
• Kako naivno in nedolžno se je v starodavnem človeštvu pojavljala potreba po okrutnosti…danes pa je aktualno poduhovljanje in "božanstvenje" le-te. Izmišljanja bizarnih okrutnosti že napovedujejo človeka in so takorekoč njegova "predigra".
• To, kar se nam pravzaprav pri trpljenju upira, ni trpljenje na sebi, ampak nesmiselnost trpljenja. Včasih je življenje znalo opravičiti samo sebe, svoje "hudo", danes bi pa za to potrebovalo pripomočke- npr. življenje kot uganka, življenje kot spoznavni problem…
• Ali je bila "svobodna volja" iznajdena predvsem zato, da bi si človek lahko ustvaril predstavo, da se božji interes za človeka nikoli ne more izčrpati? Povsem determinističen svet bi bil namreč za bogove uganljiv…
• Občutek krivde ima torej izvor v najstarejših in najizvornejših odnosih med osebami, kar jih je: med kupcem in prodajalcem, upnikom in dolžnikom. "Vse se lahko odplača": je najbolj naivni kanon pravičnosti, začetek vsake "dobrodušnosti", "dobre volje", "objektivnosti" na zemlji…
• Tudi skupnost je do svojih udov v istem osnovnem razmerju kot upnik do svojih dolžnikov- živi zaščiten, varovan...
• Milost je predpravica najmočnejšega, njegov Onstran prava.
• Maščevanje se posvečuje z imenom pravičnosti. Aktiven, napadalen, samovoljen človek je še vedno sto korakov bliže pravičnosti kot reaktiven. Pristna potreba po pravu je vzniknila v sferi agresivnih v boju proti reaktivnim občutkom.
• Zakon doseže nasprotno od tistega, kar želi vsako maščevanje: oko se privaja na vedno bolj neosebno ocenjevanje dejanja, celo oko oškodovanega samega. Potemtakem obstajata "pravica" in "krivica" šele od vzpostave zakona. Posiljevanje, izkoriščanje…namreč ne more biti nič "krivičnega"- kolikor življenje esencialno, namreč v svojih temeljnih funkcijah, fungira poškodujoče, uničujoče… Suvereno zamišljen pravni red ki ni sredstvo v boju kompleksov moči, temveč sredstvo proti vsakemu boju nasploh bi torej bil življenju sovražen princip, skrita pot k niču.
  
  
• O "smotru" v kazni:
  "Smoter" v pravu je poslednje, kar se lahko uporabi za zgodovino nastanka le-tega. Vzrok nastanka stvari in njena končna koristnost sta namreč ločena. Razvoj (progressus) je zaporedje bolj ali manj med seboj neodvisnih, na njem odigravajočih se procesov prevladovanja…Celo življenje samo so definirali kot vedno bolj smotrno prilagajanje zunanjim okoliščinam; toda s tem spregledamo bistvo življenja, njegovo voljo do moči.
  Pri kazni moramo razlikovati tisto trajno: rabo, akt, "dramo", in tisto nestanovitno: pomen, smoter. Definirati se da zgolj to, kar nima zgodovine. Eden izmed smotrov kazni je "kazen kot sredstvo ustvarjanja spomina". Novejši pomen: vrednost kazni naj bi bila v tem, da vzbudi v krivcu občutek krivde, v njej se išče pravi instrumentum tiste reakcije, ki jo imenujemo "slaba vest". Vendar kazen priostruje občutek odtujitve in krepi odpornost. Krivec namreč čuti (kot Spinoza): "tukaj je šlo nekaj nepričakovano narobe", ne pa "tega bi ne smel storiti". Kazen kroti človeka, vendar ga ne dela "boljšega".
• Vsi instinkti, ki se ne sproščajo navzven, se obrnejo navznoter: ponotranjenje človeka- s tem šele zrase v njem to, kar kasneje imenujenmo njegova "duša". Vsi instinkti svobodnega divjega klatečega se človeka so se obrnili nazaj, proti človeku samemu - in to je izvor "slabe vesti". Zato je človek moral iz samega sebe delati pustolovščino, mučilnico, negotovo in nevarno divjino. (Goethe: "labirint prsi".) Silni, okrutni, močni niso tisti, pri katerih je zrasla "slaba vest", toda brez njih ne bi zrasla. Slaba vest je nad samim sabo znašajoči se instinkt svobode (=volja do moči).
• Kje je "slaba vest" dosegla svoj vrhunec?
  Obstaja prepričanje, da obstaja rod zgolj in samo zahvaljujoč žrtvam njegovih prednikov. Zato je praded nujno transfiguriran v boga. Zavest, da imamo dolg do božanstva, nikakor ni izginila. Bog je naš "upnik". Pojma "dolg" in "dolžnost" se obrneta nazaj, proti "dolžniku" v obliki neodplačljive večne kazni (Adam). Genialna poteza krščanstva je bila v tem, da je našlo strašno sredstvo izhoda: bog se sam žrtvuje za dolg / krivdo človeka. Upnik se žrtvuje za svojega dolžnika, iz ljubezni.
  Neodrešene živalske instinkte si razlaga kot krivdo pred bogom. Ima voljo, da povzdiguje ideal ""svetega boga"" pred obličjem katerega se bo jasno zavedal svoje absolutne ničvrednosti. Ah, ta blazna in žalostna bestija človek!
• Grštvo je prototip dionizične kulture: ob grških bogovih se je žival v človeku počutila pobožanstveno. "Moral ga je pač znoriti kak bog" je bil tipičen izgovor zanje. Takrat niso jemali nase kazni, ampak, kar je imenitneje, krivdo.
  

Tretja razprava: Kaj pomenijo asketski ideali?

• Pri fiziološko ponesrečenih poizkus, da bi sebe imeli za "predobre" za ta svet. Pretveza za zimsko sapnje. Volja potrebuje cilj,- in še raje bo hotela nič kot nič ne hotela.
  
• Kje gre iskati asketske ideale?
  Filozofski duh se je najprej vedno moral preoblačiti in zabubiti v prej dognane tipe kontemplativnega človeka, da bi karkoli sploh bil možen: asketski ideal je dolgo časa služil filozofu kot pojavna oblika, eskistenčna predpostavka. Asketski svečenik je vse do najnovejših časov nudil priskutno in mračno obliko gosenice, v kateri je filozofija edino smela živeti in se plaziti naokoli… Filozof gleda na asketski ideal kot na optimum pogojev, in s tem ne zanikuje "bivanja", marveč potrjuje svoje bivanje in samo svoje bivanje. Tako da filozofi niso nikakršne nepodkupljene priče in sodniki vrednosti asketskega ideala!
  
• Borimo se proti vrednotenju našega življenja s strani asketskih svečenikov. Po njih namreč življenje samo sebe zanika, velja namreč kot most k onemu drugemu bivanju, ali pa kot zmota…V asketskem življenju vlada ressentiment nenasitnega instinkta in moči volje, ki hoče zavladati ne nad nečim v življenju, ampak nad samim življenjem. Ta razdvojenost postaja vse bolj triumfirajoča, kolikor bolj ji peša njena lasna fiziološka možnost življenja. Takšna volja bo ponižala telesnost do iluzije. Kakšen triumf nad umom, ki doseže višek samoposmeha, ko dekretira: "obstaja področje resnice in biti, toda prav um je iz tega izključen"!
  *Obstaja samo perspektivično gledanje, in kolikor več afektov pustimo do besede ob neki stvari, kolikor več različnih oči bomo znali zastaviti za isto stvar, toliko popolnejša bo naša "objektivnost".
  
• Asketski ideal izvira iz obrambnega in ozdravitvenega instinkta nekega degenerirajočega življenja. Življenje se v njem in skozenj bori s smrtjo in proti smrti, asketski ideal je veščina ohranjanja življenja (kaj je bilo prej, bolezen človeštva ali asketski ideal, kaj je vzrok, kaj posledica, M.). V njem se izraža bolestnost ukročenega človeka. Asketski svečenik je utelešena želja po nekem drugače- biti, nejna pristna gorečnost in strast: toda z močjo tega želenja utrjuje v bivanju vso čredo ponesrečenih…kot njihov pastir. Ta navidezni sovražnik življenja, ta zanikajoči,- ravno on spada med velika ohranjujoče in potrjujoče sile življenja.
  
  
• Tu se sovraži aspekt zmagovitih. Hočejo vsaj predstavljati pravičnost, ljubezen, modrost, premoč- to je stremuštvo teh "najnižjih"! Uspelost, moč, ponos postanejo že na sebi pregrešne stvari.
  
• Najsublimnejši triumf maščevanja bi bil, ko bi jim uspelo svojo lastno revščino prevaliti na vest srečnih, da bi si ti morda porekli: "sramota je biti srečen! Preveč bede je…"
  
• K zavarovanju torej sodi, da naj bodo zdravi ločeni od bolnih. In zato čistega zraka! Naloga zdravih preprosto ne more biti v tem, da pazijo na bolne- torej prepoznamo potrebo po bolničarjih, ki so sami bolni (asketski svečeniki, M.). Gospostvo nad trpečimi je njihovo področje; toda morajo biti tudi močni, saj morajo braniti svojo čredo…Medtem ko lajšajo bolečino, ki jo povzroča rana, hkrati zastrupijo rano…Svečenik spreminja smer ressentimenta. Namreč vsak, ki trpi, instinktivno išče vzrok trpljenja, krivega storilca, nad katerim bi lahko sproščal svoje afekte. Vzročnost ressentimenta, maščevanja in sorodnega bi lahko bila v zahtevi po omrtvičenju bolečine z afektom. Prikrit pa jim ostane pravi vzrok njihovega slabega počutja, fiziološki vzrok, npr, obolelost nervusa simpatikusa… Pastir mu pravi: "Tako je, moja ovca! Nekdo mora biti za to kriv: toda ti sama si ta nekdo, ti sama si kriva!"
  
• Instinkt- zdravnik življenja torej skuša z asketskim svečenikom in začasno tiranijo pojmov kot "krivda", "greh", … narediti bolne do določene mere neškodljive in razpreti prepad med zdravim in bolnim. Toda asketski svečenik se bori samo proti trpljenju samemu, proti neugodju trpečih, ne proti vzroku tega.
  
• Na določenih mestih sveta nad širokimi masami ljudi mora občasno skoraj nujno zavladati občutek fiziološke zavrtosti. Vzrok tega se išče na področju psihologije in to je najsplošnejša formula za to, kar se navadno imenuje religija. Ta občutek zavrtosti je lahko različnega porekla- npr. zaradi križanja preveč tujih ras, pomanjkljive emigracije, učinek starosti ali napačne diete…Človek se najprej bojuje proti temu dominirajočemu neugodju s sredstvi, ki občutek življenja ponižajo do najnižje točke: biti brez hotenja, želja= "razosebljanje", hipnotiziranje, zimsko spanje…Odsotnost trpljenja tu velja že za najvišje dobro (Epikur), Pozitivno samo.
  
• Veliko pogosteje od takšnega celokupnega dušenja senzibilnosti, je proti depresivnim dejavnostim preizkušana tudi mahinalna dejavnost. S pomočje slednje vstopa v zavest elo in vednos amo delo in zaradi tega ostane v njej malo prostora za trpljenje: kajti ta izba človeške zavesti je ozka!
  
• Še bolj cenjeno sredstvo je predpisovanje drobne radosti. S tem, ko svečenik predpisuje ljubezen do bližnjega, pravzaprav predpisuje vzbujanje najmočnejšega gona, volje do moči. Sreča v "najmanjši premoči", kot jo prinaša vsaka dobrodelnost, je sredstvo tolažbe. V tako priklicani "volji do vzajemnosti", do oblikovanja črede, do "občestva" mora zdaj znova vzbujena volja do moči priti do novega in polnejšega izbruha: oblikovanje črede...Močni prav tako po naravni nujnosti težijo narazen kot šibki skupaj.
  
• Asketski ideal je torej v službi namere razbzdati občutke. Vedno z istim ciljem, da bi zbudil človeka iz dolgotrajne žalosti, vsaj začasno pregnal njegovo topo bolečino. Glavni prijem je, da je svečenik izkoristil občutek krivde- ta je šele v rokah svečenika dobil pravo podobo: postal je "greh". Človek, ki trpi zaradi samega sebe, morda kot žival, ki je zaprta v kletko, vsekakor pa fiziološko, je željan razlogov, se posvetuje s pastirjem- in glej, dobi namig od svojega čarovnika, prvi namig o "vzroku" svojega trpljenja: iskati ga mora v sebi, v krivdi, v nekem koščku preteklosti, svoje trpljenje mora razumeti kot izpolnjevanje kazni…Trpljenje se pretolmači v občutek krivde. Človek se ne pritožuje več nad bolečino, ampak hlepi po bolečini (skrivnost mučilnic, iznajdljivost samega pekla…)
  
• Asketski ideal je torej najnevarnejša sistematizacija vseh sredstev za razbrzdanje nagonov pod zaščito svetih namenov.

• Kje je tista nasprotna volja, v kateri bi se izrazil nasprotni ideal? Kje je drugi "en cilj"? Je to moderna znanost? Ne: danes nima znanost nobene vere vase, kaj šele ideal nad sabo. Če znanost danes ni najnovejša pojavna oblika asketskega ideala, potem je skrivališče za vse vrste zlovolje, je nemir sam v izgubi ideala…Znanost kot sredstvo samoomame: bojijo se samo Ene stvari: da bi se ovedeli…
  
• Kaj pa je s poslednjimi idealisti med filozofi in učenjaki danes? Zdi se, da je prav to njihov zadnji košček vere: biti nasprotnik tega ideala. Kajti stojijo si preblizu: ta ideal je tudi njihov ideal, oni sami ga danes predstavljajo, oni so njegov najbolj poduhovljen izrodek. To še zdaleč niso svobodni duhovi: kajti oni še verjamejo v resnico. Stoicizem intelekta: ta odpoved interpretaciji (posiljevanju, uravnavanju, okrajševanju, opuščanju, zapolnjevanju, izmišljanju, potvarjanju in vsemu, kar sodi k bistvu vsakega interpretiranja)- to izraža prav tako ascetismus kreposti kot vsakršno zanikanje čutnosti. Kar pa sili v ta asketizm, pa je vera v sam ideal, čeprav modificiran v resnico kot vrednoto na sebi (ki stoji in pade s tem idealom). Strogo vzeto, znanost "brez predpostavk" sploh ne obstaja. Vera v znanost tako potrjuje drugi svet od sveta življenja, narave in zgodovine.
  
• Doslej je nad vsemi filozofijami vladal asketski ideal, ker je bila resnica postavljena kot bit, bog, in sploh ni smela biti problem. Od trenutka pa, ko zanikamo vero v boga asketskega ideala, nastopi tudi nov problem: problem vrednosti resnice.
  
• Znanost zatorej ni dovolj samostojna, da bi bila nasprotnik asketskemu idealu, ker sama potrebuje neko vrednoto, ideal, v katerega službi edino lahko verjame sama vase- ona sama nikoli ne ustvarja vrednot. Njeno nasprotovanje in boj se nikakor ne nanašata na sam ideal, ampak zgolj na njegovo zunanje obzidje. Oba, znanost in asketski ideal stojita na Enih tleh:- namreč iz istega precenjevanja resnice (pravilneje: iz iste vere v to, da se resnice ne da ocenjevati in kritizirati). Umetnost, v kateri je posvečena prav laž, volja do prevare, je veliko bolj temeljito zoperstavljena asketskemu idealu kot znanost.
  
• Zmage znanosti: so zmage nad čim? V teh zmagah zagotovo ni bil poražen asketski ideal, prej je postal močnejši, namreč bolj nepojmljiv, duhovnejši, bolj zvijačen…
  
• Brezpogojni pošteni ateizem ni v nasprotju z onim idealom, marveč je le ena njegovih zadnjih razvojnih faz, je katastrofa dvatisočletne vzgoje k resnici, ki si na koncu prepove laž vere v boga.
  
• Kaj je pravzaprav zmagalo nad krščanskim bogom? Vse velike stvari propadejo zaradi sebe, zaradi akta samoukinitve: tako hoče zakon življenja, zakon nujnega "samopremagovanja" v bistvu življenja. Tako je propadlo krščanstvo kot dogma, sedaj mora še propasti krščanstvo kot morala. Krščanska resnicoljubnost potegne na koncu še svoj najsilnejši zaključek, svoj zaključek proti sami sebi; postavi vprašanje: "kaj pomeni vsaka volja do resnice?"…
  
• Kakšen smisel naj bi imela naša celotna bit, če ne tega, da bi se v nas volja do resnice zavedala sebe kot problema? Na tem samo- ovedenju volje do resnice odslej propada morala.
  
• Prav to pomeni asketski ideal: da je nekaj manjkalo - človek ni znal opravičiti samega sebe, trpel je zaradi problema svojega smisla. Manjkal je odgovor na krik vprašanja "zakaj trpeti?" Človek na sebi ne zanika trpljenja: hoče ga, sam ga išče, seveda le, če mu pokažemo smisel trpljenja, nek Zato trpljenja. In asketski ideal mu je priskrbel smisel! Človek je bil s tem rešen, imel je smisel, odslej ni bil več samo še list v vetru, igrača nesmisla, "brez-smisla", odslej je lahko nekaj hotel,- najprej je bilo vseeno kam, čemu, s čim je hotel: volja sama je bila rešena. Seveda si ne moremo prikriti, kaj pravzaprav izraža to celotno hotenje. Voljo do niča, odpor do življenja- vendar pa to je in ostaja volja! Človek bo še raje hotel nič kot nič ne hotel…

Friedrich Nietzsche : Tako je govoril Zaratustra - fragmenti in struktura dela

1. del: nadčlovek, zadnji človek.
   
2. del: volja do moči: drsi v zanikanje, ker večno kroženje pomeni vračanje najnizkotnejšega. Volja do moči je izvor vsega gorja, poleg tega večno vračanje pomeni, da ni izhoda => smrt kot rešitev.
   
3. del: odrešitev, bistvo volje do moči in večnega vračanja. Premaga nihilizem, v vračanju najde mir.
   
4. del: se še enkrat presseže (s premaganjem sočutja). Z vedrino "ja in amen". "Vse mora biti tako, kot je", saj brez sodrge ni nadčloveka. Enost volje do moči (vrh) in večnega vračanja (kaos, brezno). Dionizična preobrazba (zadnja). Slast.

• "Kar pripovedujem, je zgodba naslednjih dveh stoletij". (Ne moremo sklepati po analogiji s sedanjostjo, saj nam lahko le Nietzschejeva zgodba razkrije, kakšna ta sedanjost sploh je.)
  
• "Jaz vas učim nadčloveka".
  
• "Propad zadnjega človeka je prehod v nadčloveka". (Dialektični stavek; propad je prehod v drugo bivanje. Nastajanje in minevanje sta eno in isto. Heraklit: "zrak v smrti vode zaživi…")
  
• "Ljubim tistega, ki hoče ustvarjati čezse in tako propade".
  
• "Karkoli že ustvarim in če to še tako ljubim, brž moram bili nasprotnik temu in voji ljubezni; tako hoče moja volja!"
  
• Duh platonizma je notranji duh krščanstva.

Na vrh

Pošlji svoj pogled na Nietzschejevo delo in filozofijo!