TUKAJ BOSTE NAŠLI:

-Nekaj besed o H.Hesseju

-Meni všečne fragmente iz dela "Stepni volk"

-Kratek povzetek dela"Siddarta"

Podatki o H.Hesseju

1877-1962
Hesse je izšel iz romantične tradicije in se je razvijal ob strujah fin-de-siecla, esteticizma in nove romantike, ne da bi se v katero docela vključil. Priznavali so ga Thomas Mann, Rilke,…
Hesse je bil proti vojni, zato so ga njegovi prejšnji bralci obkladali z izdajalcem domovine, založniki so odklanjali njegova dela,…Po vojni se je vrgel v Jungovo psihoanalizo in vzhodoazijske religije. Razdor dveh zakonov…
Harry Haller ima enake začetnice kot Hesse (avtobiografske značilnoti).
Drugi pomembni romani: Demian, Siddharta, Peter Camenzind.

H.Hesse: STEPNI VOLK - fragmenti

*Meni še zlasti všečni fragmenti so označeni z rdečo.

• " - ah, in na žalost je šel pogled še globlje, šel je še veliko dalj kot do pomanjkljivosti in brezupnosti našega časa, naše duhovnosti, naše kulture. Šel je prav v rce vse človečnosti, v eni sami sekundi je zgovorno izrekel dvom misleca, človeka, ki morda ve, o dostojanstvu, o pomenu človeškega življenja sploh. Ta pogled je govoril: 'Glej, takšne opice smo! Glej, takšen je človek!', in vsa slava, vsa bistroumnot, vse pridobitve duha, vssi zagoni k zvišenosti, veličini in trajnosti v človečnosti so se sesuli in bili opičja igra!"

• Haller je cenil Novalisa (80 let pred Nietzschejem), izpostavil je njegovo misel:
  "Morali bi biti ponosni na bolečino. Vsaka bolečina je spomin na našo visoko stopnjo."

• "…iz svojega brezzračnega prostora, iz svoje tujosti kot stepni volk prav občuduje in ljubi naš mali meščanski svet kot nekaj trdnega in varnega, kot nekaj, kar mu je nedossegljivo,…"

"Stepni volk, ki je zablodil k nam, v mesta in čredno življenje- nobena druga podoba ga ne bi mogla prikazati prepričljiveje…"

• "…bolezen čassa, nevroza generacije napada ravno najbolj močne, najbolj duhovne, najbolj nadarjene." "Resnično trpljenje, pekel pekel postane človeško življenje samo tam, kjer se dva časa, dve kulturi in veri prekrivata."… "Narava, kot je Nietzschejeva, je morala pretrpeti današnjo stisko za več kot en rod vnaprej- kart je on moral skušati sam in nerazumljen, to trpijo danes tisoči."

• "…rajši čutim goreti v sebi pravo peklensko bolečino kot to ugodno sobno temperaturo."

• "Zakaj to sem od vsega vendar najbolj sovražil, preziral in preklinjal: to zadovoljnot, to zdravje, udobje, ta gojeni optimizem meščana, to masstno donosno gojenje povprečnega, normalnega, srednjega."

• "…vendar vse to ni bilo nič zame, bilo je za 'slehernika', za normalne,…"

• "Volk v vojem srcu natanko ve, kaj mu je prijetno, namreč samotno poditi se po tepah, katerikrat lokati kri ali preganjati kakšno volkuljo- in iz volkovega vidika je postalo potem vsako človeško dejanje strašno smešno in nerodno, neumno in ničevo." … "…toda tedaj je bil človeški del v njem na preži, opazoval je volka, mu pravil živina in zverina ter mu kazil in grenil ve veselje ob njegovem preprostem, zdravem in divjem volčjem bivanju."

• "Dogajalo se mu je, kakor se dogaja vem: to, za čimer sse je gnal in kar je iskal iz najbolj notranjega gona svojega bitja, to je dobil, vendar več, kot je dobro za človeka. … In tako je stepnega volka uničila njegova neodvisnost."

• Samomor: "Domačnost misli, da mu je ta izhod v sili vedno odprt, mu je dajala moč, zbujala mu je radovednosst, da je okušal bolečine in hude okoliščine, in če mu je šlo prav zanič, je lahko včaih čutil z divjim veseljem, z nekakšno škodoželjnostjo: 'Pa me res mika videti, koliko pravzaprav človek zdrži. Saj ko bo doežena meja še znosnega, mi ni treba drugega, kot da odprem vrata in ubežim'."

• Ni razumel, da brez volka ni človeka (in idealov) ter obratno. Meščanstvo je med obojim.

• "'Meščanstvo kot stalno navzoče stanje človečnoti pa ni nič drugega kot poskus izravnave, kot prizadevanje po izravnani sredini med neštetimi skrajnotmi in nasprotnimi si pari človekovega ravnanja."

• "Ena pot vodi k svetniku, k mučencu duha, k žrtvovanje amega sebe Bogu. Druga pa k razbrzdancu, k mučencu nagonov, k žrtvovanju samega sebe trohnenju. Meščan pa skuša živeti v umerjeni sredini med njima."

• "Intenzivno je mogoče živeti le na stroške jaza. Meščan pa ne ceni ničesar bolj od jaza. "Meščan je po svojem bistvu zato bitje s šibkim življenjskim gonom, plašen, boji se, da bi se moral kje predajati, in lahko mu je vladati. Zato je madometil moč z večino, silo s postavo, odgovornost z volilnim postopkom."

• "In vendar meščanstvo živi. Je močno in uspeva.- Zakaj? Odgovor se glasi: zaradi stepnih volkov."

• "Samo najmočnejši med njimi prebijejo ozračje meščanske zemlje in pridejo v kozmično, vsi drugi odnehajo ali sklepajo kompromise, zaničujejo meščanstvo in mu vendarle pripadajo, ga krepijo in poveličujejo, ker ga morajo navsezadnje potrjati, da morejo še živeti. Te neštete eksistence ne doegajo tragike, pač pa prav precejšnjo mero zle reče in bridke usode, v katere peklu sse njihovi talenti kuhajo in postanejo rodovitni."

• Humor: izhod za ne-tragične volkove. "…tu je mogoče ne samo hkrati priznavati svetnika in razuzdanca, upogibati tečaja enega k drugemu, temveč pritegniti v to priznanje še meščana."

• Če bi se volk & človek soočila: "Tedaj bi bodii eksplodirala in se razšla za vedno, tako da ne bi bilo več stepnega volka, ali pa bi klenila razumki zakon pod vzhajajočo lučjo humorja."

• "Harry ni sestavljen iz dveh bitij, temveč iz sto, iz tisočev." "..iz tisočev parov tečajev" "Kot telo je človek eno, kot duša nikoli." Duša je vsebina, in s tem čista nedoločenost, časnost.

• "In v našem novodobnem svetu imamo pesnitve, ki skušajo za tenčico igre oseb in značajev, najbrž ne da bi se avtor tega povssem zavedal, prikazati mnogoterost duš. Kdor hoče to spoznati, se mora odločiti, da posstav v taki pesnitvi enkrat ne bo gledal kot poamična bitja, temveč kot dele, kot plati, kot vidike neke višje enote.Kdor recimo na ta način gleda Fauta, tamu bo iz Fauta, Mefista, Wagnerja in vseh drugih nastala enota, višja oseba, in šele v tej višji enoti, ne v posameznih postavah, je nakazano nekaj o resničnem bitju duše."

• "Človek ni nič trdno in trajno oblikovanega, marveč je poskus in prehod, nič drugega kot ozek, nevaren mot med naravo in duhom."

• "Pot v nedolžno, v neustvarjeno, k Bogu ne drži nazaj, temveč naprej, ne k volku ali k otroku, temveč vedno dalj v krivdo, vedno globlje v učlovečanje."

• pot učlovečenja: "…moral boš svojo dvojnost še dotikrat pomnožiti, svojo zapletenost še veliko bolj zaplessti. Namesto da bi zožil svoj svet, poenostavil svojo dušo, boš moral v svojo boleče razširjeno dušo sprejemati vedno več sveta, boš moral naposled sprejeti ves svet, da morda nekoč prideš do konca, k miru."

• Ideali so se mu sesuvali drug za drugim. Vsako tako sesutje je bila reorganizacija jaza.

• "Pa vendar sem čisto na dnu prav dobro razumel ta klic, naj bom trčen, naj vržem proč razum, zavrtost, meščanstvo, naj se predam valujočemu, brezpostavnemu svetu duše, domišlije."

• Hermini: "Ravnala je z menoj tako prizanessljivo, kakor mi je bilo treba, in tako posmehljivo, kakor mi je bilo treba."
  
• Hermina: "Zmeraj si počenjal težavne in zamotane reči, preprostih pa se nisi naučil? nisi utegnil? Se ti ni ljubilo?"
  
• Hermina: "Ko bi bil trčen, bi jima zagnal njunega Gotheja v obraz. Ker pa je samo majhen deček, teče domov in se hoče obesiti."
  
• Hermina: "Da moreš biti pobožen, potrebuješ čas, celo več: neodvisen moraš biti od časa!"
  
• Hermina: "Ali ne razumeš, učeni gospod: da sem ti všeč in pomembna zate, ker sem ti nekakšno ogledalo, ker je znotraj v meni nekaj, kar ti odgovarja, kar te razume?"
  
• Hermina: "Ljubiti idealno in tragično, o prijatelj, to znaš gotovo izvrstno, o tem ne dvomim, vsa čast temu! Zdaj se boš naučil ljubiti še malo navadno in človeško."
  
• Hermina: "Pripravljen ssi bil za dejanja, trpljenje, žrtve- in potem si polagoma opazil, da svet sploh ne terja od tebe dejanj in žrtev in česa podobnega…"

• Goethe: "Resnoba izhaja iz precenjevanja časa. V večnosti pa, vidiš, ni časa; večnost je trenutek, ravno dovolj dolg za kakšno šalo."
  
• Goethe: "Večnost je odrešitev časa, njegova vrnitev v nedolžnost, njegova sprememba nazaj v protor."

• "V tem je bila zame najostrejša in najbolj posmehljiva muka in sramota, da sem svoje sstanje tako razločno videl, se ga tako zelo zavedal."

• "…živel sem življenje Harryja, ki pravzaprav ni bilo nič drugega kot zelo nežno izoblikovan specialist za pesništvo, glasbo in filozofijo- ves preostanek moje osebe, ves drugi kaos zmožnosti, nagonov, hotenj mi je bil nadležen in sem mu obessil ime stepni volk."

• Harry Haller se je sicer čudovito preoblekel v idealista in zaničevalca sveta, v otožnega puščavnika in jeznega preroka, v bistvu pa je bil meščan, obsojal je življenje, kakršno je bilo Herminino,…"

• (Vstop) samo za trčene. Plačati je treba z razumom.

• Vnaprejšnje menjenje (v magičnem gledališču, Pablo): "…nič vam ne bi koristilo, če bi šli skozenj takšni, kot ste. Oviralo in slepilo bi vas tisto, kar ste vajeni imenovati vašo osebnost. Saj ste nedvomno že zdavnaj uganili, da zmaga nad čassom, odrešitev od resničnosti, in kakršnakoli imena še utegnete dajati svojemu hrepenenju, ne pomenijo drugega kot željo, da bi se znebili tako imenovane osebnosti. Le- ta je ječa, v kateri sedite. In če bi stopili v gledališče takšni, kot ste, bi vsse videli s Harryjevimi naočniki."
  
• Pablo: Tukaj ste v šoli humorja, morate se naučiti smejati. No, ves višji humor se začenja s tem, da človek sam svoje osebe ne jemlje več zares."

• "Tako kot je norost začetek vse modrosti, tako je shsizofrenija začetek vse umetnosti, vse domišlije."

• "Če poslušate radio, slišite in vidite praboj med idejo in pojavom, med večnostjo in časom, med božansskim in človeškim." Radoi izpričuje ostudnost tehnike in s tem ravno poveličuje božanskost glasbe, ki je odzadaj. Radio nikdar ne more uničiti duha, ki tiči v ozadju. Nima nobene pravice grajati radio ali življenje, naj se prvo nauči poslušati, kaj je odzadaj. "Naučite se jemati zares, kar je vredno jemati zares, in se smejte drugemu!"

• Mozart: "Humor je vedno obešenjaški humor, in če bo potrebno, se ga boste naučili pač na vislicah."
  
• Mozart: "Hoteli bi, da vas usmrtijo, hoteli bi, da vam odsečejo glavo, vi divjak! Za ta neumni ideal bi storili še deset ubojev. K vragu, ravno živeti morate vendar!"
  
• "Živeti morate, in morate se naučiti smejati. Naučiti sse morate poslušati prekleto radijsko glasbo, morate častiti duha za njo, morate se naučiti smejati tistemu, s čimer je našarjena."
  

H.Hesse: SIDDHARTA- povzetek

Podnaslov: Indijska pesnitev. Napisana v letih 1919-1922.
Centralna tema v vseh Hessejevih delih je dvojnost duhovne in čutne prvine. V Siddharti se pa ne dogaja kot razpolovljenost junaka v nekem trenutku (kot v Stepnem volku) v parni dvojici, ampak kot fazno prevladovanje zdaj enega, zdaj drugega načela skozi čas.

• "Legenda o romarju, ki ni znal ljubiti"...

Siddharta zapusti rodno vas in očeta v iskanju najvišje resnice, Atmana v sebi. S prijateljem Govindo se priključita samanom, potujočim asketom. Upa, da se bo v odpovedovanju čutnosti osvobodil večne želje, volje, jaza in dosegel stanje spokojnosti. Pa se ušteje in spozna, da jaz le začasno premaga, nato pa je vselej enako kot na začetku. Zato se loči od samanov in se skuša izgubiti v čutenju sveta okoli sebe. Sprva so ti užitki romantični, nedolžni (gledanje narave, barv, prvič opazi ženski spol...), nato pa vedno bolj zahtevni in dekadentni (kockanje, sla po denarju). Vendar ga tudi to pušča in dela nesrečnega. Res je, da skoraj izgubi svoj jaz, vendar se ga ne osvobodi, ampak ga le-ta prikrito v obliki nenasitne želje in strahu pred praznino vodi na poti iskanja vse intenzivnejših užitkov. Ko to uvidi, zapusti ljudi-otroke, ki jim je vselej ostal tuj ter gre živeti k čolnarju ob reki. Takrat pa, ne da bi hotel, postane tudi sam človek-otrok. Čolnar se izkaže za modreca, hkrati čuti z ljudmi in ima do njih distanco. Čati reko; doumeti en pojav, eno bitje je jamstvo, da človek odkrije ustroj vsega bivajočega.
Doseže spokoj. Siddharta postane človek-otrok.
- "Vedenje nima hujšega sovražnika kot želje po znanju." (Nauk o tem, da se naukov ne sme sprejemati.)
Kaže, da šele ko si je nehal prizadevati za tem, da bi odmrl njegov "mali, tesnobni jaz", se je to tudi zares zgodilo.
Iskati pomeni: imeti cilj. Najti pa pomeni: biti prost, stati odprt, ne-imeti cilj. Če išče, ne more najti ničesar.
Siddharta je človek s preveč znanja in pameti, vedno korak pred drugimi, ki pa ne zna ljubiti in mora izgubiti svojo dušo v grehih in sansari, da bi lahko spet našel svoj ponižni otroški jaz, ki je sposoben vesele ljubezni do vsega, sposoben tudi izgubiti se ob drugem bitju. Z izgubo sebe pa najde vsa bitja, harmonijo z vesoljnim bivanjem, skupno bistvo.
Evangelij Siddharte, te vzhodno - zahodne legende, je v ponovni afirmaciji vrednot, ki so zašle na zahodu 20. stol. v nemilost.

*Ravnovesje med moškim in žensko je mogoče le v razmerah, kjer nihče ni projekt drugega. Kurtizana Kamala in Siddharta imata razmerje, v katerem ničesar od svoje individualnosti ne izročata v upravljanje drugemu.

Na vrh

Kaj ti meniš o Hesseju?