TUKAJ BOSTE NAŠLI:

-Meni najlepše Rilkejeve pesmi

Iz knjige o meniškem življenju. (Knjiga ur.)

Ura se steka in že sem tenko
z dotikom njenim ubran:
drhtijo mi čuti. In vem: zdaj lahko-
in zgrabim plastični dan.

Ničesar doslej ni bilo, ker vse
šele rase iz mojih oči.
In vsakomur bliža se, kakor dekle,
prav tisto, kar si želi.

Z ljubeznijo tipam k najmanjšim stvarem
in jih slikam na čisto zlato,
visoko jih dvigam in sam ne vem,
komu dušo odpro...

Moje življenje rase po krogih,
ki se širijo čez stvari.
Mogoče, da zadnjega ne dosežem,
vendar bom skušal zbrati moči.

Na tisoče let sem okrog Boga,
tega starega stočpa drsel;
in še zmeraj ne vem: sem sokol, vihar
ali sem velik spev.

Ti, sosed Bog, morda katerikrat
te s trkanjem ponoči nadlegujem-
a le, ker redko dihati te čujem,
in vem, da sam si onkraj vrat.
Nikogar ni, če potrabuješ kaj,
nikogar, da ti žejo pogasi:
a jaz sem blizu. Znamenje mi daj.
Moj sluh bedi.

Le tanek zid med nama se vzdiguje
kot po naključju; in lahko
ga klic iz tvojih ali mojih ust sesuje-
tako
da pade brez glasu.
Podobe tvoje ga sestavljajo.

Zakrivajo te, ko da so imena.
In kadar v meni luč zaplapola
in moja globočina te spozna,
okvire le zlati svetloba njena.

In moji čuti naglo ohrome,
brez doma so in ločeni od te.

Živim, ko to stoletje gre od nas.
Nad nami v vetru velik list drhti,
nanj smo pisali Bog in ti in jaz,
zdaj daleč v tujih rokah se vrti.

Že čutim lista novega belino,
kjer Vse rodi se še lahko.

Tinhe moči se merijo v širino
in druga drugo temno zro.

Tesnoba. (Iz knjige slik.)

Je v suhem, velem gozdu ptičji glas,
ki se nesmiseln zdi v tem velem gozdu.
Vendar počiva obli ptičjiglas
v trenutku, ki ga vrže v čas,
širok kakor nebo na velem gozdu.
Vse potopi se v ta prostorni krik:
pokrajina, kakor da v njem prebiva,
veliki veter, kot da vanj se zliva,
in še minuta, ki hiti naprej,
je bleda, tiha, kot da sluti,
da vse zapisano je smrti,
kar stopi iz njegovih mej.

Resna ura. (Iz knjige slik.)

Kdor na svetu joče zdaj,
___joče in ne ve zakaj,
___objokuje me.

Kdor se v noči smeje zdaj,
___smeje in ne ve zakaj,
___zasmehuje me.

Kdor po svetu hodi zdaj,
___hodi in ne ve zakaj,
___k meni gre.

Kdor umira v svetu zdaj,
___umira in ne ve zakaj,
___vame zre.

Roža. (V oporoki določena za lastni nagrobni napis.)

Roža, o čisto nasprotje, slast
biti spanec nikogar pod toliko
vekami.